šalabajzeraj

prigode mladega šalabajzerja

Dopust?

Objavil salabajzer dne 22.08.2011

Skoraj točno 10 let nazaj smo trije kleni desci naložili svoje gorce na prtljažnik, zabasali mogočni prtljažnik Škodilaka Octavie karavan s kramo in pičili na Korziko novim kolesarskim dogodivščinam naproti. V 11 dneh smo prekolesarili skoraj 1000 km, zamenjali pol ducata zračnic, skoraj zgazili na gozdni cestici ležečega mogočnega prasca ter nekajkrat prespali v hosti visoko v gorah. Popili smo nekaj litrov tekile, nešteto piv ter nazaj grede skorajda pocrkali od silnega smradu, ki je vel iz prtljažnika, natančneje iz treh polivinilastih vreč, polnih brhkih korziških sirov.

Takoj zatem sva šla s takrat frišno deklino še na nepozabnih 10 dni Cresa. Seveda sem s seboj privlekel konjsko korziško kondicijo in poleg ostalega sva stregla pohoti drug drugega kot ponorela. Skoraj kjerkoli in kadarkoli. Ko je bilo dopusta konec, nisva prišla, prifrfotala sva domov.

Deset let kasneje moj dopust izgleda malo drugače. Od ranega jutra se z Lepoprso razdajava za najino triletno Piletino, katera kar poka od silne energije. Dan mine v animiranju, pacanju obrokov, učenju vožnje poganjavčkov, koles in podobne krame, flajštranju svežih prask ter natikanju in snemanju rokavčkov. Popoldne se pridruži prežanje na komarje, kateri imajo Piletino še posebej radi in ji na mestih pika puščajo gromozanske bule, ki se še zagnojijo. V njenem neseserju se najde skoraj vse možne preparate za preganjanje in ublažitev posledic pikov insektov, od popolnoma sintetičnih, do naravnih, celo homeopatska krama se najde zraven.

Seveda sva zvečer čisto preč in se nama dostikrat ne ljubi streči najini pohoti. Poleg vsega pa po teh dopustih povečini itak vsi trije spimo v isti sobi, smrklja pa ima zajčji spanec, tako da jo zbudi vsak malo glasnejši prdec. Potem pa nekaj glumiš pod rjuho, ali pa tvegaš vratolom na spolzkih ploščicah v kopalnici. Bolje je kot fasat kamen v glavo, vendar vsekakor to ni to. Če že gremo k Taščici in Tast(arm)u na vikend, nama sicer čez dan odneseta rit s tamalo, vendar moram plačati hčerojebski davek v obliki kakšnega drgnjenja dvorišča, prekladanja kakega težkega sranja in podobno. Kar se posteljnih radosti tiče, sem zvečer na istem. V bistvu mi to sploh ni dopust, bolje  bi mi bilo doma: Piletina ima svojo sobo, tako da Lepoprso vsaj lahko poservisiram, kot se spodobi.

Če potegnem črto: kamorkoli bom šel na dopust v naslednjih nekaj letih, bom končal v istem kraju: Nejebine.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v miks | 3 komentarjev »

Nateguni

Objavil salabajzer dne 28.07.2010

Scena 1:

S Korlom sediva v “domačem” kafiču in srebava drink, kramljava o svemu i svačemu. Ker kelnerja ni bilo, odidem za šank, da bi plačal. Najprej mi sprinta napačen račun, seveda višji, kot dejansko je. Prijazno ga opomnim, da sva pila nekaj povsem drugega in da bi rad plačal natanko tisto. Ko mi vrne drobiž, ugotovim, da mi je vrnil 1 EUR premalo. Tokrat ga malo manj prjazno vprašam, ali si je morda vštel napitnino. Nergaje mi je vrnil še tisti evro. Dvakrat se je zmotil. Slučajno?

Scena 2:

Z Lepoprso in Taščico jem okusno kosilo v prijetni restavraciji. Postrežba je sicer počasna, vendar vljudna in korektna. Na koncu zahtevam račun in plačam s kartico. Slučajno preletim seznam pojedenega in spitega ter ugotovim, da mi je prijazni strežni kader zaračunal eno solato preveč. Seveda je po prijaznem opozorilu zložil “zaskrbljen” obraz in da je cel hudič, ker je račun zaključil in je bilo plačano s kartico in da ne more zadeve stornirati. Tudi sam sem zložil “zaskrbljen” obraz in mu svetoval, da naj mi 6 EUR, kolikor je stala solata, vrne v gotovini. Da to pa ne, da mu potem denarnica ne bo sinhronizirana z blagajno, oz. ne bo štimala. Lepoprsa in Taščica sta rdeli poleg in me s pogledi rotili, naj neham, vendar se nisem dal omajati. Po dvajsetih minutah stikanja glav strežnega osebja so mi ”kao” denar vrnili iz njihovega tringelta. Izrazil sem sočustvovanje ob silnem žrtvovanju osebja zame ter jim predlagal, da si lahko sestavijo tisto solato, ki so jo preveč zaračunali meni ter jo skupaj pojedo.  

Scena3:

S Korlom spet šetava proti nekemu kafiču in nasproti nama prinese nekega temnega suhca. Z izjemno zaskrbljenim obrazom in z neko večjo kanto v roki nama prične razlagati, da je iz Jesenic in da je v dežurni zdravstveni dom v Ljubljano pripeljal bolnega majhnega otroka, v naglici pa je pozabil denarnico in da mu je zmanjkalo goriva. Da če mu lahko dava nekaj denarja za bencin, da lahko pride domov. Še par solz je spustil. Ker sem tudi sam oče majhnega otroka, sem na te reči res šibak. S Korlom sva skupaj nacingljala 8 EUR, da bo revež lahko prišel nazaj domov. Ves vesel se nama je zahvalil in izginil za vogal. Še cel večer naju je grela misel, kâko plemenito dejanje sva naredila. Naslednji dan na biljardu pa se pohvalim še prijatelju Zlatku. Pogleda me debelo in se začne režati na vsa usta. Da je ta tip že ljubljanska znamenitost, omenjen v nekaj kolumnah, njega da je že dvakrat skušal napeti na isto foro. Seveda sem fasal popizditis, ne vem, ali zato, ker me je nategnil, ali zato, ker se je izgovarjal na bolnega otroka. Vem pa nekaj: če se mi še enkrat nalima pred oči, mu bom tisto kanto nekako zatlačil v rit. Da me je Zlatko tisti dan na biljardu nabil ko mačka, mi verjetno ni treba posebej poudarjati.

Takih scen je še veliko. Nikoli ne veš, kje boš dobil prst v rit. Ampak čudi me nekaj: kako si ljudje dovolijo umazati ksiht za tako majhen denar? Saj vem, da je zrno do zrna pogača ter nateg do natega orgija, ampak vseeno. Sploh zgoraj omenjena kelnerja. Da te ima jajca poskutiti nategniti dvakrat zapored? V ”domačem” kafiču! Da se izmotava na vsak način poskuša ne vrniti denar čeprav si ga zalotil, da je zakasiral preveč? Saj ne da ne bi mogel preživeti brez tega denarja, ampak gre za princip. Nenazadnje pa si ponosen sam nase, da si ga zalotil, nateguna pokvarjenega, in ko ti vrne tvoj denar, se počutiš kot pravi slogan za Coca Colo: can’t beat the feeling…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v miks | 13 komentarjev »

Tour d’Prule

Objavil salabajzer dne 27.07.2010

Spoštovani obiskovalci Prul!

Odločili smo se, da vam v prihodnje bolj razkažemo naše lepo naselje, zato smo spremenili prometno ureditev. Vsem obiskovalcem iz smeri Centra, Roške, Rudnika in Hradeckega ceste, ki želijo priti na Opekarsko cesto, ponujamo nepozabno doživetje med vožnjo skozi našo ugledno sosesko. Najprimernejši čas za obisk je med 7.00 in 8.30 zjutraj ter 14.30 in 16.30 popoldan, ko je obiskovalcev mnogo in je zato doživetje še toliko bolj intenzivno.

Če prihajate iz smeri Rudnika ali Roške, na semaforiziranem križišču zavijete levo (Rudnik) ali naravnost (Roška) in se na ulici Privoz spustite po klancu navzdol. Za vašo varnost smo križišče Privoz/Prijateljeva opremili z ležečimi policaji, na robovih katerih manjka nekaj granitnih kock in cestišče spremeni strukturo iz gladkega v rahlo razpokanega, za boljši oprijem pnevmatik. Tu nato lahko zavijete desno. Ugotovili boste, da smo na ta način tudi pridobili veliko novih, vedno polnih parkirišč. Sledi križišče Prijateljeva/Janežičeva. Na vaši desni boste našli prulsko Pošto, katera je znamenita po tem, da ob 18. (ura)00. (minuta) in 00 sekunde zapre vrata za obiskovalce, čeprav so lahko ob 17.59.59 vstopili še trije. Ko se izstopajočemu ob 18.00.01 odpro vrata in si kljub vsemu drznete vstopiti, vam bo sredovečna, dolgo nedotaknjena dama prijazno in na moč poučno razložila, da je za danes žal konec veselja in da so za vas spet na voljo od naslednjega dne zjutraj, da bi žal morali priti (1 sekundo) prej. Majhen otrok v naročju zadeve ne spremeni.

Pot lahko nadaljujete naravnost po Prijateljevi, Janežičevo smo preuredili v enosmerno cesto, da ne bi slabo obveščeni obiskovalci naselja pomotoma zapustili prej, kot bi si morda želeli. Odpre se vam prečudovit pogled na arhitekturni biser – stanovanjske zgradbe, grajene v post-informbirojevskem slogu. Ponosni stanovalci  radi hodimo nekaj sto metrov od parkirišča do bloka in najljubša rekreacija nam je hoja po stopnicah v katero koli nadstropje. Statistični podatki dejansko kažejo, da je povprečna življenjska doba Prulčanov nekaj tednov daljša kot ostalih Ljubljančanov.  Vmes smo za voznike pripravili nekaj manjših presenečenj v obliki zaščitnih ograj, izza katerih lahko občudujete zagorele postave klenih moških, ki skrbijo za infrastrukturo, ter vožnja s pol avtomobila po pločniku, na katerega se lahko zapeljete s pomočjo namenskih desk iz posebne vrste lesa. Ljubitelji adrenalina lahko zavijejo levo na Posvečeno (Praprotnikovo) Ulico, katero smo prebivalci posvetili sami sebi in vožnja obiskovalcem tukaj ni dovoljena. Se pa odpre prečudovit pogled na nekaj garaž za omenjene izbrance, še posebno pašo za oči predstavljajo vrata teh garaž, katera so narejena v edinstvenem in enotnem slogu.

Ostali obiskovalci lahko pot nadaljujejo po Prijateljevi (mimogrede, zelo posrečeno izbrano ime ulice), mimo čudovito arhaične gradnje Najboljšega soseda. Zavijete levo na Zvonarsko. Na križišču Zvonarske in Grudnovega nabrežja zavijete levo in če imate posebeno čast in srečo, najdete prazno parkirno mesto in se okrepčate v znani pizzerii, ki se nahaja streljaj s fračo stran proti starem mestnem jedru. Sicer pa nadaljujete pot do zadnje prulske znamenitosti: krožno križišče, ki to ni. Prevozite ga lahko naravnost, lahko pa se pretvarjate, da je krožno in ga obvozite. Za dodatno varnost je poskrbljeno s semaforji, po katerih so se zgledovali tudi graditelji tomačevskega rondoja. Na tem mestu lahko zavijete desno na most in končate ogled Prul, če pa vam je kakšna znamenitost ušla, lahko nadaljujete pot še dvesto metrov naprej in zavijete levo ter ogled ponovite.

Za obiskovalce iz smeri Centra je pot zelo podobna, s tem, da imajo možnost izbire med daljšo (Privoz) in krajšo (Janežičeva) turo. Za obiskovalce iz smeri Hradeckega ceste pa pripravljamo posebna presenečenja, katerih vam še ne smemo razkriti.

Upamo, da smo vam s tem opisom zbudili skomine po obisku našega naselja.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v miks | 8 komentarjev »

Padli ritual

Objavil salabajzer dne 24.03.2010

Večkrat sem že pisal, da sem imel v soboto zjutraj obred oditi na tržnico, kjer sem šarmiral branjevke in se redno oskrboval z zelenjavo. Ko se nama je rodila Perlica, so vage postale boljše, moj šarm pa je strmo naraščal. Vmes sem spil kavo in pojedel rogljiček ter se potem vrnil ves otovorjen domov, nakar je Lepoprsa pripravila kraljevski zajtrk. To je trajalo kar nekaj let. Plačeval sem brez besed, ves vesel, da sem dobil kak gram več. Resda se je ob uvedbi evra vse drastično podražilo in sem se pričel izogibati “šipcem”, rajši sem dajal denar navidez zgaranim mamkam z vodenimi očmi.

Neko soboto pa sem se dogovoril za striženje s frizerko Bredo, pri kateri se strižem že več kot 20 let. Kljub selitvi se še vedno redno vozim na drug konec Ljubljane, kajti v danem primeru še kako drži pregovor, da je stara navada železna srajca. Pa tudi ne da se mi razlagati, kako me naj kje zabrije in ostriže, kako dolgi naj bojo zalisci, itd. Tam se preprosto usedem in se pogovarjam o vsem drugem, Breda pa bolje od mene ve, kaka frizura mi najbolj paše. Kakorkoli že, ker je bila ura že močno konkretna in se mi ni dalo na trg, sklenem, da se tokrat oskrbim z zelenjavo kar v bližnjem hipermarketu.

Vestno sem nabiral in vagal zelenjavo, običajni nabor: bučke, korenje, svež peteršilj, cvetača, brokoli, čebula, česen, por, češnjevec, koleraba, meso za župo, rdeča paprika, pomaranče, rdeč radič in še nekaj malenkosti. Z ostalimi sotrpini sem pridno stal v vrsti, nalagal na tekoči trak ubiti plen in jadral z diskretnimi pogledi po dekoltejih nakupovalk…

Blagajničarka izdavi cifro. Zinem kot riba na suhem in gospé ponudim šolski primer razgleda, ki ga ima zobar. Ponovi. Vprašam, če se ni slučajno zmotila. Ni se. Nabrana roba je bila več kot pol cenejša kot sicer na tržnici. Kar zafarbal sem od svete jeze. Skozi misli so mi švigali bliskoviti izračuni, koliko denarja več sem zmetal v vsem tem času, ko sem se šel mestnega pezdeta.    

Kot nalašč mi isti večer moja dobra prijateljica Štefa predstavi svojega novega “pooblaščenega serviserja”, dr. Svedra. Beseda nanese na moje sveže duševne bolečine v zvezi z zelenjavo in dr. Sveder se razgovori. Da je poklicno nekaj časa nazaj delal raziskave in analize na tem področju. Velika večina prodajalcev da se oskrbuje onstran meje pri nekem megastičnem veleveleprodajalcu. Da je resnih s pravo domačo zelenjavo le peščica, vsi ostali pa da so navadni fejkerji. Za primerjavo mi je navedel nekaj cen, po katerih se oskrbujejo ubogi branjevčki in prekleto dobro vem, po kakšnih cenah se to prodaja tu. Samo še bolj sem dobival fleke. Za nameček mi pove, da pozna neko frau, ki se med tednom gre računovodkinjo v neki firmi, v petek nagoni moža v nabavo, v soboto pa se prelevi v trpečo mamko z vijočimi rokami, ki se stežka prebija skozi dneve in mukoma obdeluje kruto zemljo. Tiste “dobre vage” so se mi naenkrat zazdele strašanski cinizem. 

Da se razumemo: kristalno jasno mi je, da je nekatera zelenjava na trgu neprimerno boljša: paradižnik med sezono, kristalka, ledenka, špinača, blitva, itd. Ampak brokoli, korenje, por, bučke, kumare, cvetača, čebula, česen, rdeči radič  in še kaj pa je čisto isti šmoren in je popolnoma vseeno, kje kupiš. In tudi jasno mi je, da morajo branjevci živeti od nečesa. Samo ko sem slišal, kake marže si bašejo v žepe, me je minilo. Banda oderuška. Potem sem se usedel za mizo in izračunal, koliko v povrečju plačaš več v enem letu, če imaš tričlansko familijo in kupuješ na tržnici, namesto v hipermarketih. Okoli 1000 EUR!

Od tistega dne naprej sem se odločil, da na tržnici kupim samo še tisto, kar je res izrazito boljše, za ostalo pa – ko jih jebe! Na kavo in rogljiček grem pa lahko kadarkoli.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v miks | 9 komentarjev »

Sobotno kosilo

Objavil salabajzer dne 23.03.2010

Prejšnjo soboto sem imel preblisk, da bi moji frači pocrkljal s kakim res dobrim kosilom. Dva tedna nazaj sta naju Cveto in Fiona pogostila s preutničkami in pečenim krompirjem in moram reči, da je bilo prav slastno. Sklenil sem, da naredim isto še sam. Čim so se vrata štrcun odprla, sem se opremil z vsem potrebnim, letel domov, dal perutničke v paco in jih spokal v hladilnik. Nato smo se šli malo kazat v Center, spili kafe, kramljali s srečanimi znanimi, potem pa hajd domov, ker je morala Šmrklja na krepčilno-lepotilni spanec. Spričo napornih zadnjih treh tednov – Perlica je kar naenkrat začela vstajat ob ekstremno divjih urah (beri med 5 in 6 zjutraj) – sva tudi z Lepoprso šla v spalnico samo malo stegniti noge…

… vse do 14. ure. Obe sta še spali. Ves zaliman planem v kuhinjo in pričnem z delom. Vse mi je letelo iz rok. Ko sem končno dal krompir kuhat, sem se lotil razteleševanja šestih različnih vrst zelenjave, iz katere bi naj nastala okusna in zdrava solata. V ta namen sem par mesecev nazaj kupil na sejmu neko hudičevo žleht orodje, rezalnik-lupilnik, s par nastavki, za relativno majhen denar. Idealen produkt za top shop, kjer bi kaka ekstremno huda, zrela bejba z nadgeštelom pripravljala sebi, možu ter trem popolnim otrokom z ravnimi zobmi božanske solate. Rezilo je bilo fino nazobčano po vzoru zob morskega psa,  iz sajber japonskega jekla, katerega skrivnost izdelave se po ustnem izročilu prenaša že 500 let od sina do sina ene same kovaške dinastije. 

Zelenjava je frčala izpod tega orodja, da je bilo veselje. Počasi sem postajal dobre volje. Vse dokler ni prišel na vrsto brstični ohrovt. Drgnem in drgnem z njim čez tisto rezilo, ko me naenkrat zaskeli v dveh prstih hkrati. Rezilo, nazobčano po vzoru zob morskega psa,  iz sajber japonskega jekla, katerega skrivnost izdelave se po ustnem izročilu prenaša že 500 let od sina do sina ene same kovaške dinastije, mi je odbilo četrt blazinice na palcu in sredincu leve roke, robovi rane pa so bili lepo drobceno nazobčani. Par sekund sploh ni tekla kri. Potem pa. In to oreng. Porabil sem celo rolo sekret papirja, da sem jo uspel ustaviti toliko, da sem butnil gor flajštre. Vmes se zbudita Šmrkla in Lepoprsa. Krompir se je končno skuhal, da sem lahko ruknil fluge in krompir skupaj v pečico.

Peklo se je in peklo, babi sta postajali zaradi lakote vse bolj tečni. Da bi bil mir, sem ne čisto do konca zapečeno postregel na mizo. Vseeno je bilo prav okusno, vendar picajzelj v meni ni miroval. Preostale fluge sem dal na krožnik in jih dal nazaj v ror, da se res hrustljavo zapečejo. Deset minut kasneje jih ruknem ven na šporget, se obrnem za sekundo stran in zagrabim krožnik…

Prav slišalo se je, kako sta prsta zacvrčala na vrelem talarju. Zarjovel sem ko Tarzan in letel v skrinjo po led. Še na desni sem si fental palec in kazalec. Postalo mi je slabo in leden švic se mi je ulil iz vseh por. Klel sem ko kočijaž, tisti moment mi je bilo popolnoma vseeno za dunajsko vzgojo najine Mravljice. Milogleda je nekaj hotela zaustiti na to temo, vendar sem jo tako pogledal, da ni niti muksnila. Resda sem si popolnoma sam kriv za opekline, vendar če Lepoprsa prej ne bi bila tako neučakana, bi mi bilo vsaj to prizanešeno.

Evo, lepa misel, da pocrkljam svoji dami, je na koncu izpadla prav klavrno. Resda nismo ostali lačni pa tudi zapečene perutničke so nam potem kar šle v slast, vendar je bilo prekleto daleč od tega, kar sem si predstavljal. Danes sem poflajštran ko kovaški vajenec, zaradi porezanih in zamehurjenih prstov obeh rok sem izpustil dve rekreaciji in tipkam ko kak star ata -  zaradi flajštrov se non stop motim. Ko bi le vedel, za kaj je bilo tole dobro…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v miks | 2 komentarjev »

Sodobni “pravi” moški?

Objavil salabajzer dne 23.03.2010

Par dni nazaj sva z Lepoprso paradirala po Centru z roko v roki in uživala v toplem sončnem popoldnevu. Lepoprsina sestra Metoda je Prestolonaslednico spokala s sabo na pleničarsko fiskulturo, tako da sva imela celo popoldne zase in bila prav židane volje. Pocrkljala sva se z nesramno dobro kavo in rogljičkom, srečala par znancev ter Zokija in mu rekla doberdan, vljudno je odzdravil, nato pa odvila nazaj proti domu, da na polno užijeva preostale ure brez Perlice.

Po poti me Milogleda pobara, naj počekiram neko bitje, ki je stalo pred nama na semaforju. A je desc ali baba? Ne na prvi, ne na drugi pogled nikakor nisem mogel določiti spola. Lasje so One-ju segali do ramen, obrvi so bile brezhibno urejene. Na ksihtu, očitno namazanem s kremo, ampak brez mejkapa, niti sledu o kakšni dlaki. En meter daleč je dišalo po parfumu. Po cunjah se tudi ni dalo sklepati ali ima tiča ali fračo v gatah. Oprijete kavbojke in neka jaknica. Oboje unisex. Prižge se zelena. Bitje oddrobenclja v belih, meni za posrat grdih superga-čevelj- napol balerinkah. Med kratkimi, hitrimi koraki je še migal/a z ritjo. Vmes je zazvonil telefon in končno po glasu dojamem, da gre za desca. Saj si sploh ne zasluži tega cenjenega naziva! Milogleda je kar zavijala z očmi.

Tristo kosmatih (končno slovenska psovka, ki paše zraven), res ne razumem. Ali je sodobnim, ozaveščenim (mladim) ženskam res všeč tâko, po moje skrupucalo od moškega? Napedencan ko malokatera babnica, brezdlačnik, za povrh še populjenih obvi in manikiranih nohtov. Koža dlani fina ko svila. Da osebo slečeš skoraj do nagega, da sploh ugotoviš, za kateri spol gre? Podpiram in prakticiram depilacijo na strateških mestih, ampak jebela cesta, kar je preveč, je preveč. Če res ni nakvihtan, zgleda ko mlad pujsek, ptiček goliček. Po eni strani me sploh ne čudi več, da nas imajo ženske za vse večje pusije, vusije in softiče. Saj vendar sami rinemo v to. Me zanima, kaj bi se zgodilo, če bi omenjeni prijel v roke kako “prvinsko” moško orodje, kot je lopata, kladivo, pila… Saj bi ga reveža pobralo.

Kot nalašč mi je Lepoprsa prinesla nekaj tednov staro prilogo za frače iz največjega slovenskega dnevnika in mi pokazala citat Svetlane Makarovič, da je nekaj najlepšega stisniti se ob medvedje kosmato moško telo…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v miks | 6 komentarjev »

Jabolko (ne) pade daleč od drevesa

Objavil salabajzer dne 2.03.2010

Izhajam iz familije strojnikov. Foter se je že od 14. leta dalje pečal z železom in je skozi več kot pol stoletja postal pravi guru na področju švasanja (tudi aluminija), žaganja, piljenja, delanja žlebov, kotlov za kuho žganja, izdelave dodatnih rezervoarjev za kamione, delal je že ograje za pesjake, morje raznoraznih kovinskih vrat, zna tudi mehko in trdo lotati, je redni naročnik revije Varilna tehnika in tako dalje. Če se je le dalo, je stvari, namesto da bi trošil denar, raje naredil sam.

Ko sem bil mulo, sem mu težačil, naj mi kupi sanke, ker jih imajo vsi. On pa, ne bodi ga len, je vzel jeklene cevne profile, jih krivil in švasal toliko časa, da je nastal nekakšen sankam podoben kolos in ga pobarval z minijem. Gor je privil še šperplato in sajber sanke, katerih nihče ni imel takih izredno daleč naokoli, so bile gotove. Zaradi teh sank so me prijatelji zbadali še premnoga leta. Bile so daleč najtežje in najgrše. Ko si jih postavil na vrh klanca v mehak sneg, so se preprosto ugreznile in ni šlo nikamor. Ko je bil klanec leden, je letelo ko sto mater, zavijati se ni dalo in ko sem zdrvel čez steptani del in zaružil v celec, so se sanke v hipu ustavile in letel sem čeznje v sneg. Vsakič, ko sem jih potem vlekel gor, sem skoraj crknil od silne teže. Zelo podobno sem se počutil kot se je Eddie Murphy (stand up komedija Raw), ko je bil še smrkolin mu je mama naredila grd mamaburger, ostali pa so se postavljali okoli s pravimi hamburgerji in se drli: viiii gat mkdooooonlds!!!

“Prefušal” je še eno delovno dobo. Še danes, ko je skoraj 80 let star, naredi žlebove za bajto ko za šalo. Oba mlajša brata sta precej podobna, po žilah jima teče motorno olje in MkGajver bi se lahko, predvsem od srednjega brata, ogromno naučil.

Pri meni pa ni bilo tako.

Ko sem se rodil in sta ponosna starša svečano prispela domov, me je oče v bajto nesel skozi delavnico, češ da bi postal dober majster. Na njegovo žalost se njegove tihe želje in vraže niso uresničile. Resda je prenesel veliko svojega znanja name, vendar na tak način, da je ubil v meni kakršno koli voljo po tovrstnem početju. Kot srednješolec sem, ker sem bil štipendist, previsel vse prakse in polovico poletnih počitnic v podjetju, kjer so delali tudi oča. Parkrat sem imel smolo, da me je Dolenjček s kadrovske dodelil njemu v kremplje. Osem ur se nisem smel niti nasloniti na ponk, kaj se šele kam usesti. Zadnjo uro pa sem moral pucati mašine in pometati opilke in čike izpod ponkov njegovih podrejenih. Vsak bebec me je lahko poljubno šetal okoli. To je bilo po njegovo koristno, da bom ja videl, kaj pomeni šola. Seveda se je hotel tudi postavljati, kako njegov sin obvlada. Prvič mi je dal v roke nek kos železa in ga še zakalil, da je bil trd ko svinja, nato pa potisnil pilo v roke in mi velel spiliti vse stranice v “vinkl” in vse so morale biti popolnoma ravne. Cel teden sem drgnil tisto sranje in si grdo ožulil dlani. Z rezultatom pa seveda nikoli ni bil zadovoljen. Skozi leta tlake sem pridobil jeklene noge in znanje povprečnega šlosarja, katerega danes s pridom ne uporabljam.  Hvala Bogu, da živim v bloku in svoj široki spekter znanja uporabljam za zvrtat kako luknjo v steno ali zabiti kak žebelj, to je pa vse.

Ko sem se po srednji šoli odločil, da se podam ven iz strojniških vodâ, je fotra skoraj kap. To je dojel skorajda kot izdajstvo. Ne morem si kaj, da ne obelodanim fotrove lestvice, po katerih določa vrednost moških. Po njegovem so inženirji in vsakovrstni rokodelci (šlosar, kuhar, vodovodar, štromar in podobno) pravi dedci, trdi kurci, v to kategorijo morda sodijo še zdravniki in odvetniki, ko jih rabi. Ekonomisti in prodajalci nasploh so že delno poženščeni, ne stopi jim tako trdo in so banda, ki prodaja meglo (mednje po njegovo menda sodim tudi sam). Razna FDV scena, upravni faks in podobno so že “prave pičke”, levaki, ki bi jih ob prijetju lopate usekalo v križu. Zadnja kategorija pa so filo-faksarji in frizerji. Po njegovo to sploh niso desci.

Kakih pet let nazaj mi je, kot že velikokrat, skušal zbuditi slabo vest in mi jadikoval, češ a ni škoda, ker ne uporabljam tega silnega znanja, ki mi ga je dal in da je vse šlo v nič. Imel sem ga dovolj in si dal postaviti izziv, oz. sklenila sva stavo za večerjo. Rabil je neko klop za na balkon. Poslušal sem njegove želje, pobral dimenzije in se zaprl v delavnico. Resda sem se jebal par dni, da sem naredil ogrodje tako, kot se spodobi, vmes pa večkrat zbrusil in prelakiral lesene lajšte sedalnega dela, vendar je rezultat presenetil še mene samega. Bilo je vse ” v nulo”. Foter je vse premeril podolgem in počez, vendar ni našel ničesar, v kar bi se lahko vtaknil. Vse je bilo brezhibno zvarjeno in zbrušeno (no, kak meter profilov sem vrgel stran, ker sem porabil precej časa, da se me je švas aparat spomnil, vendar tega foter ne ve), klop se ni majala, lak se je enakomerno svetil, barva je bila lepo nanašena… Prav hecno mi je bilo gledati njegov ksiht, na katerem sta se mešala dolg nos in ponos.

Na večerji je spet pričel mrmrati, da kakšna škoda, da ne fušam in kooooliko denarja bi lahko s tem zaslužil. Povedal sem mu, da fušam s fotografijo že skoraj 15 let in da to dobro ve. Potem pa se je začelo merjenje tičev. Vprašal sem ga, koliko lahko zasluži, če visi ves umazan en teden v delavnici. Odvrnil je, da cca 300 EUR (revalorizirana vrednost). Ko sem mu dejal, da enak denar s fotičem lahko zaslužim v enem samem dopodnevu in ob tem ponavadi še dobro jem, vidim napedenane babe in da se ne umažem, je samo utihnil.

Od takrat naprej sem spet zasedel “mesto na njegovi desni”.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v miks | 4 komentarjev »

V savni

Objavil salabajzer dne 9.01.2010

Že cel teden sem se spravljal oditi v hram miru in sprostitve – savno. Ker Lepoprsa ne vidi smisla v praženju na skoraj 100 stopinjah celzija in kasneje drhtenju v ledenomrzlem tušu ali bazenu, sem bil dogovorjen s Štefo. Žal pa me je, uro pred načrtovanim odhodom, poklicala in me skenslala, češ da ji je frača pripravila neljubo presenečenje, s katerim ne more v savno. Nato sem klical še Ježevca in Lojzko, vendar sta imela dnevne aktivnosti že določene. Tako mi ni preostalo drugega, kot da grem sam. Oborožil sem se še s svežim časopisom ter novo številko avtomobilistične revije in dogodivščina se je lahko pričela.

Ob prihodu sem se malce ozrl okoli sebe in hitro ugotovil, da sem med cca 15 osebki in osebkinjami daleč najmlajši. Pocahnam si ležalnik in grem na prvo rundo cvrtja. Skozi steklena vrata sem opazoval zunanjo teraso, na kateri se je bohotil manjši bazen z ledeno mrzlo vodo. “Tja pa že ne bom šel”, sem si mislil. Nato ugledam nekega ata, po moje jih ni štel manj kot 75, ki je izstopil iz sosednjega cvrtnika. Gladko je odstopicljal na teraso in se potopil v tisto vodo. Prišel je nazaj, živ. “Če je lahko on, bom tudi sam”, si rečem.

Ko sem se spustil do kolen v bazen, so me noge kar zabolele od mraza. Tuhtal sem, kaj naj storim. Najrajši bi jo podurhal nazaj notri in se kot prava mevža stuširal v mrzli vodi, vendar me je bilo sram že zaradi maloprej videnega ata pa tudi ostali bi si mislili svoje. Zato sem nadaljeval. Ko sem cel zdrknil v vodo, mi je zaprlo sapo in imel sem občutek, da mi bo razneslo butico. Hitro sem jo ucvrl nazaj. Med tem početjem se je moje premoženje skrčilo ko cenena kitajska mikica po prvem pranju in za hip me je spreletel občutek, da sem spet v 4.b razredu osnovne šole. Vse skupaj, s prašniki vred, bi lahko skril v eno svojo mehko in toplo dlan.

Zleknil sem se v ležalnik in užival v meditiranju par minut. Nato nankrat prične v moji neposredni bližini nekaj šumeti in žvenketati. Odprem oči in zagledam pol metra od mojega ksihta bingljajoča, skoraj do srede stegen povešena, s sivimi dlakami obrasla jajca in malo nad njimi še sfinkter. Prej omenjeni jekleni ata je imel ležalnik čisto zraven mene in se je med brkljanjem po svoji borši čudovito naprčil (naguzil v polpočepu) in mi nehote poklonil nepozaben pogled v omenjene sestavne dele njegovega brhkega telesca. Obrnil sem se stran in čakal, kdaj bo šumenje prenehalo. Zdelo se mi je, da traja celo večnost. Potihem sem se čudil, kako lahko toliko časa zdrži v tej, vse prej kot prijetni pozi.

Na počitku po drugem cvrtju vzamem avto revijo in uživam. Par ležalnikov naprej pa sta dve cca 50-55 letnici pričeli vse bolj glasno žužnjati. Iz borše sta privlekli še plastične kozarce in neko doma namešano pijačo ter orehovo potico. Priredili sta si pravi party. Ker sta me s svojim, sicer spontanim in prisrčnim početjem, pričeli spravljati ob živce, sem ju vljudno poprosil, naj malo tišje nadaljujeta piknik. Opravičili sta se mi in debato nadaljevali šepetaje. Ampak glej ga zlomka: to me je še bolj spravljalo ob pamet, ker sem pričel vleči na ušesa, kaj se menita.

Med tretjim počitkom pa se je v kotu nek brezobziren star prdec pričel pogovarjati po telefonu in ni in ni hotel nehati. Ko sem ga imel dovolj, sem pristopil in ga prijazno opozoril naj vendar preneha, da se tukaj pač po telefonu ne pogovarja in mu s prstom pokazal na “prometni znak” – prepovedano telefonarjenje. Premeril me je z zaničljivim pogledom (morda me je videl prej, ko sem šel ven iz ledenega bazena), da kaj bo on meni tiho, kdo pa mislim da sem in podobna jajca. Brez da bi ga nehal vikati, sem mu razložil, da je staro govedo neotesano brezobzirno, popokal sem svoje stvari in odšel v garderobo.

Za nameček sem se tam udaril še z eno mlajšo upokojenko, kateri bi se moral po njenem umakniti izpred svoje omarice, da lahko ona nemoteno odlaga stvari na klop. Prav na hiro sem ji razložil, naj stori nekaj, česar gotovo že dolgo ni: se jebe!

Danes mi definitivno ni bilo namenjeno. Še zdaj mi bingljajo pred očmi tista jajca. Koliko so šele bila povešena, preden je zlezel v tisti ledeni bazen…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v miks | 7 komentarjev »

Pre(hitro)minuli prazniki

Objavil salabajzer dne 4.01.2010

Končno sem spet srečen in nasmejan na šihtu, kajti še malo in praznični tempo bi me zanesljivo ugonobil. Koliko folka se je zvrstilo pred mojimi očmi: ko da bi v dobrem tednu skoncentriral obiske iz šestih mesecev. Požrl sem toliko hrane, s katero bi povprečen pisarniški molj zlahka shajal vsaj tri tedne. Na srečo sem dodatne kalorije uspešno kuril z večkratnim drgnjenjem stanovanja ter v švic centrih, kjer sem se gnal za raznimi žogami in žogicami ko pobesnel in nosil domov presmrajeno opremo, da sta imela Lepoprsa in pralni stroj še več dela.

Sam novoletni žur sva z Lepoprso organizirala doma, zaradi slabih izkušenj z množico otročadi na zabavi (beri “Prestolonasledničin prvi rojstni dan”) sva povabila samo en par, ki ima dete enake starosti kot midva. Do osmih zvečer smo se vedli primerno, ko pa smo smrkad spokali spat, smo se ga dodobra nažrli in se razveseljačili. Še sreča, da smo pojedli res ogromno in alko ni zadel, kot bi lahko. Naslednji dan sem s šumenjem v butici opazoval pogorišče in ugotovil, da smo še hujši prasci kot množica pleničarjev. Je pa drgnjenje stanovanja, skupaj z ogromno količino popite vode, odlično sredstvo proti mačku. Preverjeno.

Darila so zgodba zase. Prejela sva množico novih praholovcev: razne fondije (4), kup flaš vina, tri sete za vino (odpirač, zamašek, nalivalnik in protipolivalnik), dva od teh na las enaka, Fračici sva upokojila polovico igrač in jih nadomestila z novimi, pet kopalniških razvajalnih setov, bundo z logotipom nekega podjetja (ki smrdi po vlagi), dva kulija, prevlečena s krokodiljo kožo, pas, ki je predolg za moje brhko telesce (očitno bom moral začeti nositi bolj oprijete cunje, ker sem spregledal, kaj si določen folk misli glede moje postave), dve deki, tri polkilske čokolade z lešniki (katere sem skril pred Milogledo), tri rokovnike, polnilec za mobitel, kateri ima dinamo in ga moraš za delovanje poganjati preko neke ročke in tako dalje. Če samo pomislim, koliko hudega sva z Lepoprso prestala z razbijanjem z glavo, kaj folku kupiti, se drenjala po šoping centrih ter kupljeno zavijala ko budale…

Menda je vse za nekaj dobro. Probleme glede daril za rojstne dneve velike večine znancev imam za letos rešene. Vsa sem opremil z listki, da vem, od koga sem jih dobil, vem, kdo se med sabo pozna in kdo ne, tako da bom lepo vso kramo preprosto sforwardiral. Verjamem, da bo kaka reč čez par let spet priromala v moje roke (o tem je krasno pisal Kishon).

Pa srečno, zdravo in zadovoljno 2010!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v miks | Brez komentarjev »

Lepoprsa vs. Varuschka

Objavil salabajzer dne 28.12.2009

Ko se je Lepoprsina porodniška iztekala, sva se večkrat pomenkovala, kaj naresti s Prestolonaslednico? Jo dati v vrtec ali si omisliti varuško? Osebno sem se bolj ogreval za vrtec, da se dete socializira, vendar je Lepoprsa zmagala s teorijami okoli krhkosti in majhnosti Perlice in grozečimi serijskimi boleznimi, ki se vrtčarjem tako rade dogajajo. Na koncu sva se strinjala, da bova smrdljiva malomeščana in si omislila, kot se za tovrstno živelj spodobi, čisto pravo varuško.

Ampak koga? Stari starši niso bili opcija, kajti mojadva sta prestara, da bi se imela voljo in energijo ukvarjati z dojenčadjo, Lepoprsina dva pa sta premlada (beri: sploh še nista v penziji), tako da so ideje okoli zastonj varuške hitro odpadle. Taščica je slišala, da ima prijateljičina prijateljica neko žlahtnico v tretjem kolenu, katere soseda je pred 30 leti šmirala z nekim zalim Belokranjcem in sta še danes prijatelja, ta pa da ima sestro, ki je menda pravi strup za smrkoline. V dobrem smislu seveda. Njeni nekdanji varovanci so menda dandanes zlati maturantje, pevci v komornem pevskem zboru, vsi vestno hodijo na prostovoljne akcije zbiranja odpadkov, skratka prva izbira mater, ki imajo godne hčere in sinove, za zeta ali snaho v soseski. In da je čisto slučajno ravno predala uporabi naslednjega bodočega vestnega davkoplačevalca ter je na voljo.

Prvi vtis mi je Varuschka, moram priznati, pustila dokaj dober. Prijazna starejša gospa z velikimi zdravimi zobmi, diskretnimi očali in lahno rdečimi lici je bila poosebljenje miline. Tudi Prestolonaslednica ji je zlahka zlezla v naročje ter ji vlekla očala z nosu. Povedala sva ji osnovne smernice, kako si vse skupaj predstavljava, pove ceno, celo nizka se nama je zdela za osebo s takim renomejem, vsi smo se strinjali in udarili v roko.

Prvih nekaj dni sva vsa detektivsko nastrojena iskala malenkosti in čekirala, če ima Mravljica slučajno kako buško in modrico, če se dovolj redi po vseh možnih tabelah, ali ima miren spanec in tako naprej. Po dveh tednih sem ugotovil, da je s tamalo vse v najlepšem redu ter se pomiril, Lepoprsa pač ne. Pravzaprav sploh ne.

Nekega dne prideva skupaj iz šihta in Prestolonaslednica ni hotela lastni materi v naročje iz toplega širokogrudnega Varuschkinega zavetja. Kaj hujšega! Lepoprsin ego je dobil krepak šus na gobec, ksiht se ji je povesil do tal, nebo je posatalo oblačno… Sej jo štekam, tudi sam sem razvil polkilometrsko surlo enkrat poleti, ko sta šli Modrooka in najina hči na morje, sam pa sem medtem v potu svojega obraza klel, ker sem ravno menjal službo in nisem mogel zraven. Skupaj s Taščico sva ju pričakala pri nas doma in Smrklja je gladko iz materinega naročja smuknila v Taščičino, mene je samo ošvrknila s pogledom, češ foter, ko te jebe, kje si bil cel teden. Pizda, melo me je, da bi Taščico počil na gobec, ko sem videl tisto zmagoslavno iskro v njenih očeh. Ampak po prespani noči sem bil OK.

Odtistihmal se je Lepoprsa začela vtikati v traparije, kot so: zakaj Varuschka ne zloži posode, ki jo je umazala, v pomivalni stroj, namesto da jo pomije in da v odcejalnik? Kaj dela duda na pultu, ko bi morala biti v Prestolonasledničini sobi? Zakaj jo je preoblekla? Zakaj to, zakaj ono… Iz mirne, preudarne in skulirane ženske se je spremenila v pravega drekobeza. Kadar sem skušal razložiti, da je Varuschka pač strup za smrkljad, da ima desetkrat več izkušenj od nje in da pač če Smrkljica preživi vsak dan več kot osem ur skupaj z njo, da to pač pusti določene posledice, sem čutil posledice tudi sam. Največkrat se je odpovedala mojim servisnim storitvam za tisti dan. Še dobro, da ni slišala, kako se je Varuschka hvalila, da kar ona skuha, tamala poje dva talarja, medtem ko Lepoprsi ne rata stlačiti v gofljico več kot enega talarja…

To je trajalo kak mesec, vse dokler ni popenila sicer do svoje hčere zelo uvidevna Taščica. Lepoprso je vpričo mene postrojila ko šolarko in jo napizdila, da naj že enkrat neha in da če ji kaj ni prav, da naj jo skensla in poišče drugo ali tamalo vtakne v vrtec, ki ga gotovo ne bo dobila. To jo je končno streznilo.

Čez Varuschko je nehala pizditi, je pa še dva tedna seštevala oddelane ure do minute natančno ter do centa natančno izplačala. Brez tringelta.

V zadnjem mesecu pa se je v naš dom zopet naselil mir. Končno je prebolela…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v miks | 7 komentarjev »