šalabajzeraj

prigode mladega šalabajzerja

Arhiv za Avgust 2008

Štor je pač štor

Objavil salabajzer dne 31.08.2008

Kr nekaj vode se je steklo, odkar sem pisaril tule gor, tko da se spodobi, da malo poraportiram, kaj se mi je vmes dogajalo. In tako je čas, da opišem utrinke obdobja, na kterega vsi nestrpno čakamo od prvega dne k se vrnemo z njega – dopusta.

V bistvu je blo vse skupaj en sam predogled dopustov, ki se mi bodo nemara dogajali po kakem 60. rojstnem dnevu. Penzija. Sprehodi, branje knjig, presedanje v senci, plavanje, dobra hrana, zmerno pitje, malo seksa… Ni šlo drugače, ker stanje Lepoprse ne dopušča kakega ekstremnega bezljanja, podivjanih krikov na osamljeni plaži sredi noči, brezkompromisnega žuranja do ranih jutranjih ur in tako dalje. Vmes bo sledilo obdobje kakih petih-sestih let, ko bo treba kupiti ogromnega enoprostorca, da bomo lahko zbasali vse stvari načrtovanih Prestolonaslednikov/ic: vozičke, punčke, vojačke, cunje, plenice ter vso ostalo potrebno in nepotrebno kramo… Vmes me je vsake toliko prešinila misel, kako zaboga je mojim starcem uspelo v eni furi s fičotom na morje prepeljati tri mulce brez prikolice (no ja, na z očetovo vajeno roko narejen, ekstremno grd prtljažnik ne smem pozabiti).

Se pa je prvi dan dopusta vesolje prav trudilo, da mi pokvari vso veselje ter mu je na koncu seveda uspelo. Zjutraj zarana se spokam na zrak pred vikend, ko vidim Tasta, ki ima grdo navado, da izredno zgodaj vstaja, kako pere že tretji avto (svoj, starejše hčere Metode ter najinega). že z enim samim pogledom mu je v mojo jutranje ranljivo otroško psiho uspelo vsaditi zrno slabe vesti, ki se je v minuti tako razraslo, da sem zagrabil jelenovo kožo in jel brisati oprane avte. Vmes sem še preparkiral najin avto tako, da na vozniški strani nisem mogel ven, zato sem skušal ven na sovoznikovi. Dvignem desno nogo, jo spravim v pravi položaj, dvignem boke in… tup! Butnem z butico v vzvratno ogledalo na vetrobranskem steklu in pribije me nazaj na voznikov sedež. Na srečo me niti ni zabolelo. Stegnem roke, da bi namestil ogledalo na svoje mesto, ko osupel ostrmim. Pod mestom, kjer je ogledalo nalepljeno, se je steklo čudovito razcvetelo. Presunljivo pizdakajoč končno izstopim in odidem do Nenadkriljive, ki se je še vsa zalimana valjala po postelji in ji povem ‘veselo’ novico. Začuda je to stoično prenesla. Seveda sem gledal v tla ko furmanski konj, ki zvrne voz. Tast me je premeril s šegavim pogledom in si naglas zaželel, da ne trešči kdaj v mojo glavo. Edino dobro, ki sem ga izluščil iz tega dogodka je, da imam v butici očitno že integrirano čelado. Oče, hvala ti za granitnoglave gene!

To pa še ni vse. Po kosilu smo si vsi fascinirani šli ogledovat Tastovega prijatelja novi čoln, ki se je bohotil na privezu. Po izrekanju raznoraznih hvalnic in slavospevov ponosnemu lastniku v nekaj pesniških slogih, smo smeli, seveda bosi, stopiti na krov nove pridobitve. Meni je pripadla čast, da sem smel čoln odklopiti z električnega omrežja. V svoji preprostosti sem razumel povelje tako, da kabel odklopim na čolnu in ga vržem na pomol, namesto ravno obratno. Ker pa sem kot dete premetal na tone kamenja, imam še zdaj deformacijo, da mečem premočno. In tako se je presneti kabel, vsled premočnega meta, znašel v vodi, kar je botrovalo izklopu glavne varovalke. Seveda se je odhod na en krog rahlo zavlekel, vmes pa sem spet gledal v tla in s prsti risal osmice v pomol, ko je Tast fehtaril šefa pomola (ali kako se tem morskim volkovom reče) za ključ glavne električne omarice, da bi spet priklopili tok in omogočili koriščenje električnega toka privezanim barkam.

Tudi to še ni bilo vse. Ko smo se vrnili nazaj in se privezali, sem, v vsej svoji skrbnosti, hotel preveriti, če se je vtičnica, ki je tako nesrečno romala v vodo, posušila, preden jo spet priklopim na čoln. In da bi bil popolnoma prepričan, sem iz varnostnih razlogov nekajkrat z vtičnico udaril ob na novo pobrušeni tik na tleh čolna, da iztolčem še zadnje morebitne kaplje vode. Kapelj ni bilo več, sem pa uspešno vtolkel tri vdolbine v deviški tik. Obupano se ozrem okoli, Stvarstvu hvala, da je bila poleg samo Nenadomestljiva, ki me je gledala z materinsko-očitajočim pogledom. Vrnil sem ji roteč pogled, ki ga je zmožno samo dete, ko nemo prosi, da ga mama ne nagajžla, potem ko ve, da jih bo dobil, ker je naredil nekaj strogo prepovedanega. Na mojo veliko srečo je zarotniško molčala, mojega nečednega dejanja pa ni nihče opazil. Potem sem do konca dneva samo prestrašeno gledal in se ničesar ne dotikal, da ne bi spet česa uničil.

Naslednji dan je imel svoj show Tast. Na istem čolnu (moje dejanje je ostalo vse do danes neopaženo), se je trikrat zvrnil kolikor je bil dolg in sirok, v res veličastnem slogu. Malenkost sem mu, zaradi tiste pripombe okoli moje butice, tudi privoščil.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v miks | 1 komentar »