šalabajzeraj

prigode mladega šalabajzerja

Arhiv za September 2008

Likanje, kosilo, kič in ostalo…

Objavil salabajzer dne 4.09.2008

Joj, prjatu moj stari, kak dan sem imel včeraj, saj ne moreš verjet…

Zjutraj zarana ko lev skočim na popizdeno budilko, da ne bi splašil krhke Milogledine dušice in jo nesrečnico zdramil ob nenormalnih urah. Saj je vendar na porodniški. Zmagoslavno pogledam – nje nikjer. Z mislijo, da ziher ta moment z zaprtimi očmi sedi na sekretu, odprem vrata spalnice in zagledam neverjeten prizor. Nenadkriljiva je sedela sredi dnevne sobe in LIKALA. V skoraj štirih letih najine zveze sem jo prvič videl z likalnikom v roki. Parkrat sem ji že sugeriral, da naj gre na matični urad in se preimenuje v Nelika. Ponoči so jo gonile neke čudne sanje, tako da se je zbudila že ob petih in se diskretno spokala ven peglat, seveda ne mojih srajc, ampak plenice. Zajtrka se pa ni spomnila pripraviti.

Šiht se je prevešal v zadnje urice, postal sem pošteno lačen. Prejšnji dan je direktor poslal vabilo, da bo žrtje ob dveh na njegov račun. Počakal sem, da jih je par šlo pred mano in potem strumno zakorakam kar za nosom, kajti dišalo je po pečenem mesu tako, da so se mi kar sline cedile. Pridem tja in ugotovim, da se bom lahko mastil samo s kruhom, čebulo in ajvarjem. Za vse ostale dobrote so se žrtvovale nesrečne svinje, katerih mesa ne jem. Globoko surlast in vonjalno-hranilno narajcan sem se postrgal nazaj v pisarno, zdaj že z glasno razpizdenim želodcem. Kupil sem si Kinder bueno, da se vsaj malo potolažim.

Nato sva se s flankirajočo Lepoprso skušala uskladiti glede kosila. Nenehno se je zmrdovala, da tega ne pa tega ne, pa onega ne… Seveda, če je pa cel dopoldne glodala dobrote iz hladilnika. Boli njo kurac. Na koncu sva se dogovorila, da da meso ven iz skrinje in ga odtaja v mikrovalu, nje slabša polovica bi pa lepo umetelno spekla čevape in nekaj zelenjave. Pridem domov v garaže in opazim, da njenega avta ni. Kličem jo in pove, da se je začvekala v BTC s frendico in se v drugi sapi zmenila z mamo, da bo šla k njej na knedle. Seveda me je obšel lahen srd ob tej informaciji, vendar sem se obvladal. Napičkan sem šel v trgovino po hrenovke in jajca, kajti za pripravo spodobnega kosila ni bilo več časa, ker sem imel čez dobro uro in pol že masažo, vmes sem moral pa še skuhat, pojest, pospravit, spit kavo in se stuširat.

Pridem iz trgovine in vstopim v stanovanje. Ugotovim, da je vse, kar je moja draga Ne-lika storila od petih zjutraj do štirih popoldne, bilo zlikanje kakih desetih plenic. Stranski učinki njenega budnega stanja pa so bili svinjak v kuhinji in rastur v dnevni sobi. Seveda se je moja jeza povečala še za tri dodatne stopnje. Preden sem se lotil ustvarjanja zdravega in polnovrednega kosila, sem moral dvajset minut drgniti kuhinjo in sprazniti pomivalni stroj. Vmes pa se je prekleti sosed spomnil prenavljati ne vem kateri del svojega stanovanjca, obvezen del opreme za tovrstne dejavnosti je seveda štemarica, kaj pa to pomeni v bloku, veš sam: DRRRRRRRRRRRR. In tako ves čas, kar sem bil doma.

Končno odidem na masažo, ves nadrkan, kjer me je krepka babura stolkla ko mačka in sem šel domov mehak ko puter. Leporite pa še od nikoder. Ulegel sem se na posteljo in jo čakal. Končno se je priklatila domov ob 20. uri, vsa ovešena z raznoraznimi pičkarijami. Po nekaj blablablajih in povedanju mojega videnja današnjega dne, z diskretnim opozorilom, da naj mi ne pušča več svinjaka in da naj me ne zajebe več na tak način za kosilo, vstopim v sobo bodoče Prestolonaslednice ter debelo pogledam. S skrbnim občutkom bodoče mlade matere je moja Milostiva samostojno dodala nekaj »cukrčkov« po njeno, da bo soba še bolj kouzi. Ampak ko sem jo dojel kot celoto, sem doživel napad sladkorja in skoraj jel klicat svojo mamo, če mi odstopi kako insulinsko injekcijo. Moja Zdravozoba je globoko v svoji nežni in romantični duši kičarka. Je pa preveč sramežljiva, da bi to izživljala na sebi, zato se izživlja še na nerojenem otroku. Če je ne bi bremzal, bi bilo vse skupaj ena sama ogromna roza barva v vseh možnih odtenkih in na vseh zidovih, vozičku, cunjah, igračah, še plenice bi take našla. No, potem sem ji, kremplje bruseč, seveda povedal, da se z novimi dodatki ne strinjam, pričakujoč ne vem kake argumente zakaj da ja z njene strani. Prav videl sem se, kako ji pridigam in modrujem, da kako bo to negativno vplivalo na otroško psiho in da bova vzgojila kičarko in plehpičko, če bo šlo tako naprej… Ona pa mirno in s povsem normalnim glasom reče: prav, lubi. In začne pobirat dol tisto, kar je dala gor brez moje vrednosti.

Učinkovito mi je zavezala gofljo.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v miks | 1 komentar »

Goveja župa in makaronflajš

Objavil salabajzer dne 1.09.2008

Zadnjič sva šla s frendom Nandetom v BTC nabavljat neke bukle. Zapeljeva se v drugi štuk garaž, v nivoju restavracij. Ofnajo se drsna vrata, vstopva notri, ko me dobesedno zadane vonj po goveji župi in makaronflajšu. Kar zastal mi je korak in vklopil se mi je miselni časovni stroj.

Pristal sem v počitniški dom firme, kjer je delal moj oče, kamor smo hodili vsako poletje na morje, v jedilnico. Ob zvoku sirene smo mulci šprintali na vrat na nos tja in se grebli za »naše mize«. Par minut za nami so pridrsali še starši in potrpežljivo smo čakali, da nam vešče natakarice v treh izhodih postrežejo, kar so pač imele postreči tisti dan.

Joj, pa balinplaci, kjer so stari mački metali tiste kovinske kugle. Borci. Vsi zgoraj brez, s pivom v levi in kuglo v desni roki. Eden bauh večji od drugega. Vsak od mulcev je imel svojega favorita, za katerega je navijal. Cele dneve so metali. Včasih nam je ratalo dobiti balinplac prazen in smo oponašali naše »vzornike« med igro. Seveda ko so se le-ti pojavili, pripravljeni na tekmo za novo gajbo piva, smo po kratkem postopku leteli dol, nobeno pravilo »kdor prej pride, prej melje«, nam ni pomagalo. Ta koncept smo uspešno povzeli kasneje tudi mi, ko smo čez kakih deset let pričeti metat paglavce dol z basket placov.

Pa zgodaj zjutraj, ko me je oče poslal na plažo s kupom brisač, rezervirat plac še pred sedmo zjutraj. Po celi plaži sem hodil in iskal »naše« pocahnane dile, katere so ponoči starejši mulci raznesli naokoli, ko so se nalivali z mrzlim čajem in šarmirali sveže vzbrstele dekline. Ko je bilo delo opravljeno, sem že brusil pete in čakal na zvočni signal za šprint Carla Lewisa proti jedilnici. Kolikokrat sem se pri tem spotaknil in uplaknil ko božje vreme po tistih kamnih in asfaltu (leseni cokli kopitarne Sevnica), se raje ne spomnim.

S počitnic na prehodu iz petega v šesti razred pa nosim še danes svež spomin na prijatelja, s katerim sva se večkrat usedla v sandolin in šla veslat stran od betonskih plaž in mivke, kak kilometer stran vzdolž obale, kjer so se bohotile skale. Bila je divja plaža, kamor so se rade hodile sončit prej omenjene brhke najstniške hčere fotrovih sodelavcev, seveda vsaj zgoraj brez, če že ne gole. Ko dva lopova sva, kao briga naju, veslala mimo in naskrivaj čekirala obline omenjenih. Takrat še niti kosmat po tiču nisem bil. Na smeh mi gre, ko se spomnim, kako sva eden pred drugim sramežljivo vlekla majico čez kopalke, obema je seveda tedaj še ne tič, pač pa lulek, stal ko kaka vejica. Kopalke so vse seveda še bile tiste takratke in oprijete, tako da se je fino videlo, v kakem stanju sva. Tedaj sem tudi, prvič in do sedaj zadnjič, v živo videl čisto pravo blond fračo. Glede na trenutni rokenrol v mojem življenju in pa modne zapovedi v sodobni genitalni sceni, mi verjetno ne bo sojeno, da še kako kdaj vidim. Se mi bo pa čez čas odprla paleta do sedaj še nevidene barve frač, sive.

Kmalu po vrnitvi s počitnic sem se prvič uspešno oskrunil z mislijo na taisto blond fračo. Kmalu sem se skrunil ob skorajda vsaki priložnosti, tradicija se pa uspešno nadaljuje še v današnji čas, seveda v precej manjšem obsegu, kot tedaj.

 

  • Share/Bookmark

Objavljeno v miks | Brez komentarjev »