šalabajzeraj

prigode mladega šalabajzerja

Arhiv za Januar 2009

Skladiščniki

Objavil salabajzer dne 20.01.2009

Že neki cajta me srbi, da napišem kej več o posebni kasti folka v naši firmi – skladiščnkih. Folk, kateri te lahko fino zajebe, če se mu zaserješ. Mimgrede s kako debilno pripombo al pa nedelom pr izdaji blaga razkurijo stranko, s katero si se ti pol leta jebal pa metal ob tla pa sklepal posle pa gre vse v nč. Ni je babe, k bi tko znala opraulat kokr oni. Pa zmožni so požret vraga in pol. Dostkrat se je s kevdra razlegal obupen vonj po kuhanih klobasah al čem podobnem, da nam je, pisarniškim moljem, vajenim bolj pezdetskih vonjav, blo včasih kar slabo. Šefi so sicer prepovedali uporabo kulinaričnih veščin v naš bajt, sam odkar je mašina z gotovimi jedmi pa mikrovalom, uni ne jebejo žive sile. Kuhajo dalje. Kaj si misljo stranke, raj ne pomislm.

Zanimiv mi je to, da prek debat z njimi zveš maltene svašta. Kaj se po firmi dogaja, kdo koga poriva, kdo gre v penzijo al pa stran, kaj je ker reku al rekla, znajo napovedat vreme, so prvovrstni zdravilci in ljubezenski guruji, borzni svetovalci, najboljši fukači ter računalniški hekerji. Pa skor usi so pjanci.

Pa si poglejmo par najbolj zanimivih modelov.

Fukač. Desc sred pedstih. Čvrst ko skala. Zabit pa lih tko. Siv brko. Pofukal bi vse, kar toplo ščije. K pride k men v pisarno, mi pove, kar ma in zmer nardi enako gesto: zaviha haljo in se praska po jajcih. 30 cm stran od mene sedečga, kar je skorej pred nosom. Zmer se prestrašeno umaknem stran k me skrbi integriteta mojega sfinktra. Po moje bi še mene nategnil, če bi mu dal. Ma dva priljubljena izreka: kar pofukaš doma, ne šteje in pa da s trdim zna fukat vsak kreten, z mehkim nej proba.  Nč kej nerodn mu ni, če ga dobijo, kako zja v riti in joške nesrečnih mimoidočih deklin.

Šlager pevač. Model brez primere. Sred pedstih. Vzdevk je dobu k grozn rad nos havaji srajce pa k naklada sto na uro. Mal ga je cigojnerja pa ornk elegantnega pizduna. Tak fičfirič, z usemi žavbami namazan. Visok, črn, suh, z brki pa zalisci pa zmer ma kako ofucano foro na jeziku. K je deu, zmer spizdi za kak vogal pa velik blefira sfukano ramo pa je na bolniški. Ma ženo pa se ji kurba v eni uti na nekem vrtičku. Tm jih lovi na pečene čevape pa postrvi pa piknik z mravljico pa luknjo v sandalu scena. Hval se tud s porivaškimi detajli.

Zlobni škrat. Sicer je šu pol leta nazaj v penzijo, ampak si nedvomno zasluž bit v skladiščni hall of fame. Mejhn, tak šugav, kruljav, glasen in žleht k svina. Use je vedel. K kej ni klapal, je prlomastu v pisarne in se kot car Lazar začel dret pa kurčit, kok je kurac pa kaki kreteni ste to delal pa kva use je narobe pa tko. K da je direktor ferme. Učas je znal komu živc tko potegnt, da je komej zvlekel razpokane pete pred zasluženimi batinami. Pa sanjal sem ga, kurca hudičevga. Iz skladišča sm hotel spizdit nekej, pa me je zalotil in laufal za mano in se drl, da že ve ker sem pa da bo povedal direktorju pa tko. Kurbež.

Mrki. Zjutrj čist prjazn gospod. Do 12 ure je še znosn, pol mu pa alko preplavi možgane in rata tečn pa včas, k se resnično iz srca pizdi, mu v šimfaškem žaru zleti proteza vn iz ust. K mu kej ni prav, se mu na delč ognem k bi me po moje kr tko mal, iz žlehtnobe, nabil z viličarjem.

Dolfi. Tak prašiček. Zmer ma s sabo kako suho klobaso pa žveč tist, tud pravi domači ocvirki pa pol kile kruha so pogosto na njegovem repertoarju. Pa čebulo ma zlo rad, tko da k da mu prideš bliz pa se z njim kej meniš, hitr dobiš solzne oči pa nezaustavljivo željo po svežem zraku. Pol po malc pa proti koncu šihta pa zaznaš vse intenzivnejši vonj šnopca. Nardi pa vse, kar mu rečeš, brez ugovora. Je pa dobrovoljček pa zna splunt kako šegavo.

Ostali ne izstopajo.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v miks | 2 komentarjev »

Dedec z otroškim vozičkom

Objavil salabajzer dne 19.01.2009

V soboto vstanem, kot ponavadi, ob pol osmih, se osvestim, umijem in se pripravim za na véliko razkazovališče – tržnico, kjer naj bi se oskrbel z zelenjavo in raznoraznimi preseratorskimi pezdetarijami. Seveda sem s svojim pregovornim lomastenjem po stanovanju vrgel v luft krhko Lepoprso in naju Prestolonaslednico, ki je v lepem melodičnem joku pozdravila nov dan. Iz čiste zlobe in revanšizma me na vratih Milogleda ustavi, da naj lepo odidem s tamalo na trg, da si bo ona še malo opomogla od sinočnjega buljenja v monitor in glumljenja učenja. Nič kaj godrnjaje sem počakal, da je déte natankala, skrbelo me je le, kako se bom dokopal do nebeškega bakalarja (prebivalci starega mestnega jedra raje rečejo bolj nobel – bakalâ, ki zveni bolj pariško kot pa splitsko ali bognedaj zâgorsko), ker do ribarnice vodijo mnogotere zajebane štenge. Kakorkoli že, sveže natankano otroče sem previl in jo nafrfuljil, kot se za mestno gospodično spodobi ter jo zložil v vrečo iz čiste runske volne (beri ovčja koža) ter jo posadil v nobel voziček, s katerim med sprehodi žanjem zavistne poglede mladih staršev (Taščica in Tast(ar), večna hvala).

Pridem tja in sistematično sekiram branjevke za čim cenejšo zelenjavo in v svoje začudenje sicer ne dobim popusta, dobil sem pa povsod prav dobro vago. Ko sem se postavil v vrsto za legendarno kislo zelje, so me tri gospe spustile predse. Vse so me gledale z zelo prijaznim pogledom. Resda ni bila nobena več cvetoča vrtnica, bolj so se nagibale k suhemu cvetju, vendar priznam, zdelo se mi je pa zelo fino. Ustavim se na tradicionalni punkt za kofe in rogljiček, kelnerica mojih let z rahlo konjskim ksihtom (verjetno v obdobju, ko želi imeti sama otroka ali ima majhnega pa ji desc ne pomaga nič), me je s širokim nasmehom premerila in mi skuhala še posebej dobro kavo in rogljiček se je kar zvijal od silne čokolade v njem. Pošteno sem se popacal.

Sledil je projekt bakala(r). Pridem do tistih ribarniških šteng in začnem štorkljat z vozičkom čez eno po eno, pazeč da ne zbudim speči neizbrušeni diamant, ko se od nekod vzame skočen gospod in se mi ponudi, da mi pomaga nesti voz dol. Raja, ki je prihajala po štengah gor, se je v čredi umikala nazaj dol in me spustila mimo. Seveda sem imel velike, v hvaležnosti se lesketajoče oči, kot tisti degenerični ksihti iz japonskih risank. Taisti gospod mi je še odprl in pridržal vrata. Ko sem se vračal gor, se je postopek ponovil, tokrat z drugim prijaznim gospodom. Ves navdušen sem odšel domov in tokrat že krepko prisebni Lepoprsi povem svoje frišne doživljaje.

Iz vsega doživljenega ugotavljam, da z otroškim vozičkom v povprečni, sivi raji, izstopaš. Da si »vreden« več. Ne gledajo skozte, ampak te dejansko vidijo. Še posebej desci, k so na istem kot ti in pa stare mamke. Na mojo veliko žalost te pa nobena dobra baba niti ne povoha, ker si pač zelo očitno oddana roba s kvihtom, pa tudi prijateljem postaneš nekako drugorazreden.

Ampak to je že druga zgodba.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v miks | 9 komentarjev »