šalabajzeraj

prigode mladega šalabajzerja

Arhiv za Februar 2009

Fin dan

Objavil salabajzer dne 1.02.2009

Včer je bil pa prov fin dan. Zjutrej naju je z Lepoprso že zarana vrgla ven najina Perlica, ki je bila vsa srečna in zadovoljna zavoljo vrag si ga vedi česa in se je premetavala po njenem košku in izpuščala raznorazne vzdihce in nežne glasove. Nekaj časa sva se vsa očarana naslajala ob njeni poeziji, nato pa je bilo treba na noge. Milogleda se je jela frfuljit in spakovat pred špeglom, ker je imela plan šopingirat z njeno de best frendico pri skandinavskem instant pohištvenem trgovcu, sam pa sem se spokal k najboljšemu sosedu in ga presenetil s prezgodnjim prihodom, zato sem moral malce postavati pred njegovimi vrati, preden me je spustil k dobrotam njegovih dobro založenih polic. Ubijem plen in letim domov.

Nenadkriljiva mi že preda voziček z dragoceno vsebino in odfrfota v garažo. Samo odložim vrečke na pult in skočiva z žepnim cmeralnikom na trg po nešpricane-bio-nesramno-drage-zelene-pičkarije, katere prodajajo nam vsem dobro znane mamke z razbrazdanimi rokami, rutami, firtahi in motnimi očmi. Vmes prepoznam svojo bivšo glasbarico iz osnovne šole, katero pogumno oblajam. Začuda se me je spomnila in mi to dokazovala naslednjih petnajst minut, vse dokler se ni mala začela dreti in mi dala razlog, da se s širokim nasmehom in kimanjem poslovim in spizdim domov.

No, zvečer pa se usedeva s Štefo v avto in jo mahneva na hurensk konc na obisk k najini skupni frendici Zinki pogledat njen flat, v kerega se je vselila slabega pol leta nazaj. Za darilo sem ji prpravil eno buteljko dobrega vina in sforwardiral eno fukiš rdečo neonko k sva si jo s Čvrstostoječo nabavla za rezervo, če crkne glavna fukiš rdeča neonka. Itak da še ni crknla pa tud naveličala sva se je že. Njej bo pa prov pršlo, če ji bo nerodn kkšnmu descu rečt, da nej se je lot, pa nej kr lampo pržge. Kokrkol, Zinka je spedenala flat v nulo, vse se je svetlo in lesketalo in blago dišalo po pezdetski vaniliji. Sevede nama je vse skp razkazala, Štefa je še poznavalsko prkimavala kak harmoni je not pa vse klapa po fengšuiju, pa to. Morm rečt, da dečva ma okus. Vse ma en smisu pa u sekundi se počutš tm k doma. Ala ji vera.

Pol smo se pa posedl pa gobcal pa se režal ko pečeni mački pa Zinka je ruknla na mizo mal tistga men zanč koruznga čipsa, za prilogo pa za moje pojme najbolj smrdljivo stvar (poleg Njegovega visočanstva česna), po keri se ti lahk rigne – nacho sir. Pa sevede rujno vince, o kerem Prešeren tko leporeči. Čez čas nas gostiteljica presede na njenega Natucija. Z dvema glažema v riti in po precej besnem dnevu in dajanju s Hitrorastočo mi je bil to višek viškov. Spod nog se mi je prpeljal še taburé in moje veselje je blo popolno. Še jajca so se mi razlezla do riti in se polila po kavču. Še z večjim žarom sem nakladal.

Kurc, pr teh letih se mi definitivno ne da več gont se od kafiča do kafiča, se dret ob preglasni muski k mi ni všeč in ganjat pičke, od kerih ti itak devet od desetih (če ne devetnajst od dvajsetih) ne da. Dandans mi velik bl sede umirjen plac, na izi muska, dobra družba (kar Zinka pa Štefa vsekakor sta – vizualno in intelektualno), kak glaž al dva pa vesoljske debate. Vmes je Zinka hotla sprobat prej omenjeno sforwardirano rdečo neonko in bla nad njo čist navdušena. Še na postlo se je ulegla in probala imaginirat, kako bi blo, če bi blo… Iz čistega altruizma sm se ji ponudil, da se uležem nanjo, da si bo lažje predstavljala, vendar se mi je prav vljudno zahvalila. Sred najlepšga sva s Štefo spokala šila in kopita in se postrgala dam.

Pod kovtrom sva z Leoprso drug drugmu zavrtela zrcalo dneva, se tesno objela in zaspala ko ubita.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v miks | Brez komentarjev »