šalabajzeraj

prigode mladega šalabajzerja

Arhiv za April 2009

Pismo prijateljici

Objavil salabajzer dne 17.04.2009

Predraga Kornelija,

 

ravno sem se, z zavoljo moje nekaj noči zapored deroče se hčere utrujenim pogledom, posprehajal skozi najina pisma starejšega datuma. Koliko gibkih misli, frfotavih stavkov in iskrivih domislic sva premogla. Danes pa še komajda vem, kako mi je ime. Sam nase sem jezen na momente. Kolikokrat me je, ponavadi sredi obilnega sranja, prešinilo, da naj vendar pričnem pisariti, da ne zakrknem, vendar nikakor nisem zmogel ne volje, ne ideje, kaj pisati. Zadnje moje pismo, ki sem ga namenil tebi, ima že dokaj dolgo in razmršeno brado. No, v bolj klavrno tolažbo mi je, da ima tvoje pismo meni brado daljšo še za kako ped ali dve, pa tudi kako izgubljeno uš in klopa bi utegnil najti v njej.

 

V bistvu sem sredi zelo vrtinčastega obdobja svojega življenja. Padla je odločitev, zaradi katere sem pretrpel kar nekaj prav filmskih nočnih mor, preživel množico izredno tečnih in živčnih ur, trda stolica je parala moj deviški sfinkter. Za pripomoček za bistrenje zblojenih misli sem si omislil še perverzno lep in še bolj perverzno drag polnovzmeteni bicikel, seveda pezdetsko zvenečega imena (francoskega) proizvajalca, s katerim sem sam sebi jebal mater, ko sem ga poganjal v rašiški klanec. Za hip ali dva sem pomislil: stari moj, kriza srednjih let je tu in tvoje igračke postajajo vse dražje… Kakorkoli že, odločitev je ta, da dvignem šila in kopita iz podjetja, v katerem sem zadnjih devet let doživljal raznorazne pripetije, dojel, kaj v življenju hočem in tako dalje, v mlado, agilno in trde moške roke potrebno Lepoprsine matere firmo. V zastopstvo so dobili skrajno prefinjen proizvod (navzven zgleda kot iz rosfraja sešvasana kanta, od velikosti pisemskih kaslcev do polovice avtomobila višjega razreda), katere bom veselo in upam da uspešno tržil po dolini šentflorjanski. Do sedaj sem večinoma delal s poštirkanimi ekonomisti, polnih praznih puhlic in tja-v-tri-dni-govorjenj, sedaj pa mi je usojeno vstopiti v svet zakrknjenih strojnih inženirjev, kateri se ob kakih slovesnostih oblačijo v pretesne in prekratke obleke, nosijo kravate z obupnimi vzorci, segajoče dva prsta pod solarni pleksus, zavezane s kot pest velikimi vozli, obuti pa v dvajset let stare lakaste (birmanske ali poročne) čevlje z debelo peto, kateri izgledajo kljub častitljivi starosti še kot včeraj vzeti s police. Da o vzorcih, barvah in dolžini nogavic sploh ne govorim. Bo pa seveda potrebno govoriti zelo konkretno, kar bo terjalo precejšen miselni preskok in globoke študije delovanja teh kišt, sicer bom vržen ven iz ceha in prodaja ne bo uspešna.

 

Vse bolj na kurac mi gre tudi faks. Po šestih letih nenehnega potovanja v starodavno gorenjsko mesto, katero ravno te dni poje slavo boju proti kugi v ne vem katerenajstem stoletju, imam polno kapo učenja, seminarskih nalog, poslušanja bolj ali manj suhoparnih predavanj. Pravzaprav mi gre vse skupaj že na kozlanje. Ravno zdaj imam dober mesec dni časa, da naštudiram še zadnji izpit, kateri je z naskokom najtežji v vsem do- in podiplomskem študiju. Potem pa preostane nekaj formalnosti in pisanje bolj ali manj spektakularne magistrske naloge, katere posledica bo ovenčanje s častitljivim nazivom – Master of Science (kar stopil mi je ob temle, po angleško bolj prefinjeno zvenečem nazivu, kar vidim se, kako srkam čaj s kakim Isaacom Newtonom). Potem pa vsekakor obesim, vsaj za nekaj časa, kakršnokoli šolanje na klin.

Toliko. Upam, da sem ti s tem polepšal dan in želim ti lep in sproščujoč vikend.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v miks | 1 komentar »