šalabajzeraj

prigode mladega šalabajzerja

Arhiv za Julij 2009

Kakšn dan…

Objavil salabajzer dne 6.07.2009

So dnevi, k si človk zaželi, da ne bi vstal. In danes je zame definitivno tak dan.

Zjutrej pojem polnovreden zajtrk ter se spokamo z Lepoprso in Prestolonaslednico peljat Njen avto na servis. To bi lahko bil kaj preprost opravek Nje same, vendar je, presenečena nad vprašanjem dan prej, če želi nadomestni avtomobil, nepremišljeno izdahnila usodni “ne”. Zategadelj je to pomenilo pravi logistični podvig. Valda sem moral s svojim avtom za njo tja; pred tem sem v svojem malem avtu moral podreti tretjino zadnje klopi, da sem lahko zbasal vse, za kar je Lepoprsa menila, da bo nujno rabila tekom dneva.

Pridemo na servis, ko začne sprejemnik težiti, da nisva prinesla pravega motornega olja. Ker se imam za dokaj dobrega poznavalca (v fohu 9 let, sprejemnikovega šefa sem pol leta nazaj šolal o motornih oljih), sem z nasršenim grebenom pametoval, da je olje ziher pravo in da ustreza vsem normam, bla, bla, bla, ko pogledam kantico in zgroženo ugotovim, da res ni pravo olje. Debil sem zagrabil vrečko z napačno kantico. S smrtno ranjenim egom sem se obrnil nazaj domov po pravo. Raje ne omenjam sočnosti kletvic, ki sem jih v ranem jutru ognjevito našteval med cijazenjem v jutranji gužvi proti domu. V bolj kilavo tolažbo mi je bilo dejstvo, da sem očitno sprejemalčevega šefa res dobro izšolal in da je znanje uspešno prenesel na podrejenega. V bistvu bi mu moral bit hvaležen.

Končno pridemo na šiht, kerga sm na frišno nastopil sredi prejšnjega tedna. Neponovljivi dam prometno in ene papirje, da mi nekaj zadev uredi in že je odbrzela. Z dopusta prispela direktorica mi je zaželela dobrodošlico (bogu hvala, da imajo gibljiv delovni čas) in uspešno delo v firmi. Še jutranje kave si nisem skuhal spričo slabe vesti ob skorajšnji zamudi. Delal sem kar nekaj ur in pomislil, da zdaj bi si pa končno lahko privoščil kavo. Odidem v priročno mini kuhinjico in pristavim džezvo na šporget, vključim plato in še skočim do delovnega mesta še nekej kalkuliram.

Kar naenkrat slišim, da je vrglo ven varovalko. Z zlo slutnjo odidem v kuhinjo in tam zagledam epski prizor: iz šporgeta se je kadilo ko sto mater in smrdelo je po zažgani plastiki. Budala blesava sem obrnil napačno stikalo in prižgal ta veliko plato na štedilniku, na kateri pa ni bila moja džezva, pač pa plastični kuhalnik tiste zanič kave v čebru na ameriški način. Dno kuhalnika se je dobesedno stopilo in ker se je v njem kuhala direktoričina kava, je prišlo do kratkega stika in s tem odklopa varovalke. Prileti direktorica in debelo gleda.  Od sramu sem želel izhlapeti. Ko polit cucek sem stal in zatrjeval, da bom vse spucal in kupil nov kurčev kavni kuhalnik, kar se je v času, ko to poročam, že zgodilo. Drgnil sem tisti prekleti šporget več kot eno uro in si pomagal z noži, izvijači in podobno kramo, da sem spraskal dol tisto pečeno plastiko. Ampak direktorica: ko je dojela, da ni bilo nič hujšega in videla, kako hlastno, kok kak raper, izuščam izdrekavajoče se besede, je planila v smeh, da so ji solze tekle.  Tudi meni so skoraj, vendar prav gotovo ne od smeha. Še natočila si je kavo in jo celo spila. Zapolseni so se potihem muzali, rekel pa ni noben nič.

Deset minut po tem, ko sem v potu svojega obraza zdrgnil šporget, me kliče Lepoprsa. Da je nekje, ko je lezla v avto, pozabila mapo z mojo prometno in nekaj papirji na strehi avta in se odpeljala. Seveda je vse sfrčalo dol neznanokje in neznanokam. In da bi bila beda še večja, si seveda na novem šihtu nikakor nisem smel privoščiti kakega telefonskega nadiranja, sploh če vzamem v obzir, kaj sem naredil prej. Sam Bog ve, kako sem trpel, ko sem poslušal in se stisnjenimi zobmi na moč kulturno pogovarjal s Fantastično ter ji velel, naj gre po isti poti nazaj in da naj rodi papirje. Vmes se še vščije. Čez eno uro me spet pokliče in vsa vesela naznani, da je našla prometno, vendar da je malo “mokra in usrana”. Hvala kurcu, vsaj to.

Ampak to še ni vse. Popoldan sm šel sam sebi na jetra in in po nakupu ganc novega kavomata vzamem kolo in pičim ven, da si ohladim glavo. Obdelam obe G točki Glavnega mesta (Grad, Golovec, da nau pomote) ter se precej bolje razpoložen furam mimo enga parkplaca. Tam pa porajtam, da se en model s soprogo precej matra parkirat svoj avto. Samaritanec v meni me je zvlekel tja in mu pričnem veselo mahat, da bo revežu lažje. Maham, maham, pride blizu sosednjega avta in spremenim način mahanja, da naj ustavi. On nič. Pelje. Maham ko blesav, on spusti sklopko do konca in BUM v sosednji avto. Skoz misli so mi zadonele besede mojga, od mene precej pametnejšega, mlajšega brata, kako naj ne vtikam nosu tja, kjer nimam kaj iskati. Zato sem jih že dobil po pesi, zdaj pa še tole prekleto sranje. Model odpre vrata in zaslišim lajež njegove soproge: “sej ti je mahal, da ustavi, kaj se boš zdej na njega spravljal, če si budala”. Stal sem in buljil ko tele in čakal, kaj bo. Odpre vrata še ženska in reče, da naj kar grem, da se mi opravičuje. Glumil sem tam še par sekund, potem sem jo pa najprej počsi, potem pa jadrno ucvtl od tam naravnost domov. Tip pa nič.

Grem počasi spat. Da mi je brati misli mojih kolegov na šihtu, ko jutri stopim skoz vrata…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v miks | 2 komentarjev »