šalabajzeraj

prigode mladega šalabajzerja

Arhiv za Avgust 2009

Murphyevi zakoni staršev majhnih otrok

Objavil salabajzer dne 26.08.2009

Mineva prvo leto, odkar sva z Lepoprso prvič ugledala najino Prestolonaslednico. V tem času sem z opazovanjem sebe in svojih prijateljev v podobnem zosu prišel do spodaj navedenih ”znanstvenih” dognanj. Stavim, da bi me Murphy, če bi tole prebral, povabil vsaj na čaj. 

1. Ko se boš hotel pošopiriti pred ostalimi, kaj otrok zna, tega ne bo pokazal.

2. Ko otroka skopaš, bo po večernem hranjenju umazan bolj, kot je bil pred kopanjem.

3. Če greš z otrokom ven samo z eno rezervno plenico, se bo gotovo dvakrat zapored usral v prve pol ure.

4. Ko greš z otrokom na morje, bo avto, ne glede na to, koliko je velik, nabito poln in na strehi boš imel še “trugo” in/ali kolesa.

5. Od silne krame, ki si jo trogal za otroka na dopust, je vsaj polovico ne boš potreboval.

6. Število flekov od hrane na otrokovih in tvojih cunjah je premo sorazmerno težavnosti njihovega  odstranjevanja.

7. Če boš imel 99 navadnih flomastrov in enega alkoholnega, bo otrok po sebi gotovo risal z alkoholnim.

8. Če si kje zmenjen s starši majhnega(ih) otrok(a), bodo skoraj gotovo zamudili in vedno se bodo za zamudo izgovarjali nanj(e).

9. Če se zmeniš s kom in imaš majhne(ga) otroka(e), boš skoraj gotovo zamudil in vedno se boš za zamudo izgovarjal nanj(e).

10. Če greš z otrokom na poroko, se bo na cerkveni pričel dreti sredi maše.

11. Ko se ponoči ljubiš s partnerko in če se otrok zbudi, se bo gotovo pričel dreti tik preden ti pride.

12. Otrok se najbolj dere takrat, ko si utrujen ali te boli glava.

13. Otrok bo bruhnil po najdražjem materialu, ki se ga seveda najtežje čisti.

14. Otrok bo zatrmaril takrat, ko se ti najbolj mudi.

15. Preden greš ven, otroka previješ in se bo spet usral tik preden zapustiš stanovanje.

Če kdo ve še za kakega…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v miks | 2 komentarjev »

Long lost frend

Objavil salabajzer dne 25.08.2009

En dan prejšnji teden se ves zamišljen šetam po BTC tržnici in tuhtam, katere od zanič paradajzov naj kupim, ker moj regularni dobavitelj iz ljubljanske tržnice, nek oštja s Primorske, operira samo ob sobotah, do katere je bilo še prekleto daleč. Hodil sem že tretji krog, ko zaslišim, da me nekdo kliče po imenu. Obrnem se in gledam, bjonda, na paža postrižena, postavna… Šele ko se je nasmehnila, sem jo prepoznal po njenem značilnem presledku med spodnjimi zobmi. Barica. Sestra nekdaj moje zelo dobre prijateljice Marice, s katero sem se družil od dvanajstega leta dalje, pomagala mi je prebroditi ne ravno prijetna najstniška leta, skupaj z mojo materjo sta jokali, ko sem šel v vojsko (JNA, ne slovenske tabornike), ko pa sem se vrnil, je spoznala fanta, zelo mlada si je ustvarila družino in izgubila sva stike. Bila mi je kot sestra. Velikokrat sem se spomnil nanjo, vendar se je nikoli nisem spravil poiskati. Verjetno sem upal, da jo bom kje srečal. Sedemnajst let.

Z Barico sva uprizorila spektakularno hitrostno govorjenje drug čez drugega in si v petih minutah zrecitirala najini življenjski zgodbi, s tem da je bila Barica hitrejša in je vmes vtkala še sestrino zgodbo. Čas naju je žal priganjal in morala sva se raziti, v svojem zblojenem navdušenju sem ji dal vizitko, pozabil pa vprašati za njeno in Maričino telefonsko. Še dobro, da mi je povedala, kje dela in še bolje, da sem si v tisti poplavi besed to sploh zapomnil.

Nekaj dni sem zdržal in čakal, da me Marica pokliče, potem pa sem se odločil vzeti stvari v svoje roke. Včeraj sva s Prestolonaslednico spremila Lepoprso na kostolom k nekemu ruskemu hrbteničnemu znanstveniku in potem imela uro časa, da skočiva po opravkih. Z dolgimi koraki sem jo z vozom mahnil proti Baričinemu šihtu in upal, da dela popoldan. Na vso srečo je bila tam. Dobim cifri od obeh, še dve rečem in se speljem dalje, seveda klicat Marico.

Ne morem opisati silnosti vzajemnega navdušenja, ko sva se slišala. Moral sem jo prekiniti in da se bom naprej pogovarjal na kavi, ki se mora zgoditi še isti dan. Dogovoriva se za zvečer. Vmes sva z detetom pobrala ko puter mehko Lepoprso, katero je Rus dodobra zmikastil, bila je vsa rdeča in na ksihtu so se ji poznale špure od ksiht luknje masažne mize. Na poti domov ji razložim zgodbo okoli Marice.

Ves živčen sem sedel za mizo kafiča, v katerem sva bila zmenjena in pogledoval v smer, iz katere naj bi prišla. Končno se pojavi. Planeva si v objem. Ogledam si jo pobliže. Leta so ji prizanesla. Prav lepa ženska. Usedeva se in začneva govoriti v neskončnost. Drug drugemu se izpoveva, kaj se nama je dogajalo v preteklih letih, obujala spomine, se smejala, da so nama tekle solze. Pravila mi je, da je poskušala večkrat navezati stik, vendar ni vedela, kako. Da ji je sestra povedala, da me je srečala in da ji je bilo to najlepše darilo za njen rojstni dan (mater, sem trofnil dan za srečat njeno sestro). Po skoraj treh urah, ko je bil čas za oditi domov, mi je postalo jasno, da se je osebnostno razvila v podobno smer, kot sem se sam in da sem takoj začutil tisti konekšn, ki sva ga imela takrat. Kot da je minilo mesec dni, kar sva se nazadnje videla, ne sedemnajast let.

Komaj čakam, da jo Lepoprsa spozna.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v miks | Brez komentarjev »

Freske

Objavil salabajzer dne 25.08.2009

Nimam namena razkladati o freskah, ki so plod mojstrstva npr. Michelangela, ki je bingljal ne vem koliko časa pod stropom Sikstinske kapele in risal svete podobice v raznoraznih položajih, pač pa freskah, ki jih je zmožna narisati vsaka rit, če se njen lastnik ne postavi direkt nad luknjo straniščne školjke. Na pisanje o tem me je navedlo par primerov iz vsakdanjega življenja.

Prideva enkrat z Lepoprso na obisk k frendoma, Cvetotu in Fioni, katera sta investirala v prenovo njunega štuka bajte nekaj sto tisoč ojrotov in iz butaste hiše naredila na moč pametno, praktično vse na tač skrin in daljinec, ni da ni. S široko razprtimi očmi sem spremljal Cvetota po bajti in goltal slino ob silnem stajliš pohištvu, prefinjenih zavesah, dišečem pezdetskem parketu in picajzlastih zaključnih letvah, vsake toliko se je ustavil ob nekem zaslonu in mi demonstriral, kaj vse bajta zna. Manjkal je samo še klavir, ki bi ob plosku izskočil iz kakega skritega predala in začel igrati kakega Chopina ali Rahmaninova ter sekret je imel očitno kotliček, ki ni izpustil vode ob zvoku prdca, ampak se je to počelo old fešn vej, ker sem videl gumbe za izplakovanje vdelane v steno.

No, vsled dolgega ogleda in precej popite pijače me prime scat. Opravičim se gostiteljema in odidem v prej pokazani hram miru in sprostitve. Še fina kromana košara za revije je stala poleg školjke.  V vsej svoji vljudnosti in da ja ne bi kaka kaplja padla mimo (kar bi pametna bajta s kakim piskom prav gotovo javila), dvignem pokrov in se hočem usesti, ko jo zagledam – fresko. Pizda. Nekdo od njiju je pač pozabil spucati sekret za sabo, ko se je usral. Potem sem se znašel v dilemi. Seveda se mi tistega dreka ni pucalo, ampak po drugi strani pa: ziher bosta mislila, da sem bil prostak in da je freska produkt moje kosmate riti. Odveč mi je bilo tudi razlagati, da moja rit riše freske v gotskem slogu, ne v rokoko, kot ena od njunih. Klinac. Prijel sem tisto metlico in zanju spucal sekret tako, kot se spodobi. Hecno mi je to, ker sta oba sicer strašanska picajzla in ostali del bajte je bil v nulo spedenan, onadva pa tudi hodita tako napedenana, da bi človek pomislil, da sploh ne serjeta.

Še en zanimiv primer: pred kar nekaj leti sem prišel prvič na obisk k eni znanki, ki se je na sveže preselila v novo najemniško stanovanje, natančneje garsonjero. Bil sem par minut prezgoden, ker sem pač pripadnik stare šole in raje pridem deset minut prej, kot da zamudim in s tem naredil precejšnji kažin. Pozvonim in kar nekaj časa čakam. Odpre Gertruda vrata in me spusti notri. Na hodničku takoj zavoham: reva je ravno srala, ko sem se nalimal na vrata. Butasto sva se gledala, lahna rdečica ji je oblivala lica, pa ne verjamem, da od naprezanja pred nekaj trenutki. Mene pa tudi, ker mi je bilo nerodno, da sem jo spravil v tak položaj. Končno me povabi naprej in se usedeva. Hvalil sem njeno novo najemniško stanovanjce, kako je svetlo in da zgleda v bistvu večje, kot je v resnici, potem sem občudoval še njeno posteljo s super Dormeo žimnico. Potem pa mi je hotela pokazat še kopalnico. Vstopila sva, vonj njenega ponečedenja je še vedno pošteno odmeval v mojih nosnicah. Prižge luč in oba v sekretu zagledava -uganili ste- fresko. Nesrečna Gertruda. Brž je jela pucati, obema pa je bilo še bolj nerodno, da sem tam.

Ko sva spet sedela na svežem zraku, sem mislil samo še elegantno izreči kaj lepega in si reči na svidenje in izginiti, vendar mi ni bilo dano. Z nesrečno Gertrudo in nekaj njenimi kokami smo se par dni pred tem pogovarjali okoli britja ženskih frač (češpelj, lulik), da kako je to fino. In tedaj je nesrečna Gertruda izjavila, da tega ne počne, saj da nima za koga. Vse so vneto zatrjevale, da če ne za koga drugega, vsaj zase in kaj pa, če uleti z neba kak dedec, ona pa s pričesko zgonjenega omela…

In jebemti, babnica, še dans ne vem, kaj ji je bilo, morda je hotela razbiti mučno ozračje, potegne gate dol, mi pokaže fračo in začne spraševati, kako se mi zdi, da jo je obrila. Šok ob tem sem zelo dobro prikril, nato pa zložil togo držo in faco in začel v slogu Sandija Čolnika z RTV na moč učeno razlagati okoli tega in ji dal nadaljnja priporočila. Ko jo je pospravila, sem končno izcedil iz sebe, kako hitro je čas minil in da moram naprej. Odšel sem in se nikoli več vrnil.

In vse to samo zaradi freske…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v miks | 2 komentarjev »

Dekolteji

Objavil salabajzer dne 21.08.2009

Poletje je zame najlepši letni čas. Toplo je, skakljamo v kratkih hlačah, hodimo na dopust, vse se malce umiri. Poletne noči so zakon, sediš na kaki terasi, vidiš zvezde, pihlja lahna sapica in padajo vesoljske debate. Dekleta se frfotavo oblečejo, dostikrat brez modrca (seveda zase, tako se počutijo ter da jim je udobno) in skakljajo okoli, kažejo lepo zagorele dele telesa in ti vsekakor polepšajo dan.

Posebno poglavje so v mojem lajfu dekolteji. Odkar pomnim, so mi všeč joške. Dostikrat sem spraševal mojo mater, ali me je res dojila celih trinajst mesecev. Najlepši del ženskega telesa poleg oči. Moj problem je, da obojega hkrati ne morem gledati. Sem se pa z leti zverziral, da ni šans, da me porajta lastnica lepega dekolteja, da ji zrem vanj. Ko sem še pred mnogimi leti bil piratski prodajalec kaset, sem imel najnovejše vedno na svoji strani štanta, da se je folk moral sklanjati čez, da je lahko prebral komade z listkov. Koliko dekoltejev, koliko spominov… Na Oktoberfestu sem od poplave dirndlov bil ves zblojen in šele ponoči v hotelu sem lahko osvobodil vso napetost, ki se je nabirala v meni čez dan zaradi Dirndlmädchens.

Včeraj pa se mi je prikazala devica Marija, kar se tega tiče. Peljem se ravno po šihtu še v neko štrcuno in visim na nekem semaforju, ko pride mladenka do križišča in disciplinirano čaka na zeleno. Punca se je naslonila na neki rosfrejasti količek, ki je bil poleg in mi podarila prekrasen pogled v njen dekolte. Lepe mlade joškice brez oklepov modrca so se mi nasmejale nasproti. Z nasmehom sem se odpeljal naprej.

Pridem v štrcuno, nek star Mercator, ki ima še tiste velike špegle pod strop obešene, da prodajalke čekirajo potencialne zmikavte, da jih ne zasrbe lepljivi prsti. Bluzim in si pridem na neki ožini naproti s prekrasno rjavolaso, lepo zagorelo mladenko, ni jih mogla imeti več kot 25. Takoj opazim, da je brez modrca pod tisto lahno oblekico. Nisva se mogla zmeniti, kdo bo koga spustil in se spogledava in se nasmehneva. Čez kako minuto sta se nama pogleda srečala še enkrat. Celo večnost že nisem flirtal. Prav prijetno mi je bilo. Na blagajni pa stojim v vrsti in buljim v tista sikjuriti ogledala, Omenjena pa je ravno stala pri sadju in zelenjavi in se sklonila… Vse sem videl. Že drugič v pol ure. Še lepše prsi. Prav pognala mi je kri po žilah. Z iskrico v očeh sem skorajda odhopsal do avta in si prav naglas pribil muziko in pel in mahal z glavo. Da bi bila sreča še večja, sem mimovozé za dve, tri desetinke sekunde imel vpogled še v en dekolte neke kolesarke, ki se je sklanjala h kolesu in očitno čekirala, če ji pušča guma.  Seveda sem pel še glasneje. Njim na čast mi je doma del mojega telesa zapel staro Kreslinovo: “Skrij me v svojo dlan, svojo mehko dlan, svojo toplo dlan”…

Hecna stvar, teli dekolteji. Kot da ne bi videl morje tega vsak dan po oglasnih panojih, revijah, ko da nisem videl na tisoče pornjakov. Ampak to sploh nima veze. Ne šteje. Niti približno se ne more primerjati. Ukraden pogled v dekolte je z naskokom najlepši, pa čeprav večinoma ne vidiš vsega. Polepša ti dan. To šteje.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v miks | 4 komentarjev »