šalabajzeraj

prigode mladega šalabajzerja

Freske

Objavil salabajzer, dne 25.08.2009

Nimam namena razkladati o freskah, ki so plod mojstrstva npr. Michelangela, ki je bingljal ne vem koliko časa pod stropom Sikstinske kapele in risal svete podobice v raznoraznih položajih, pač pa freskah, ki jih je zmožna narisati vsaka rit, če se njen lastnik ne postavi direkt nad luknjo straniščne školjke. Na pisanje o tem me je navedlo par primerov iz vsakdanjega življenja.

Prideva enkrat z Lepoprso na obisk k frendoma, Cvetotu in Fioni, katera sta investirala v prenovo njunega štuka bajte nekaj sto tisoč ojrotov in iz butaste hiše naredila na moč pametno, praktično vse na tač skrin in daljinec, ni da ni. S široko razprtimi očmi sem spremljal Cvetota po bajti in goltal slino ob silnem stajliš pohištvu, prefinjenih zavesah, dišečem pezdetskem parketu in picajzlastih zaključnih letvah, vsake toliko se je ustavil ob nekem zaslonu in mi demonstriral, kaj vse bajta zna. Manjkal je samo še klavir, ki bi ob plosku izskočil iz kakega skritega predala in začel igrati kakega Chopina ali Rahmaninova ter sekret je imel očitno kotliček, ki ni izpustil vode ob zvoku prdca, ampak se je to počelo old fešn vej, ker sem videl gumbe za izplakovanje vdelane v steno.

No, vsled dolgega ogleda in precej popite pijače me prime scat. Opravičim se gostiteljema in odidem v prej pokazani hram miru in sprostitve. Še fina kromana košara za revije je stala poleg školjke.  V vsej svoji vljudnosti in da ja ne bi kaka kaplja padla mimo (kar bi pametna bajta s kakim piskom prav gotovo javila), dvignem pokrov in se hočem usesti, ko jo zagledam – fresko. Pizda. Nekdo od njiju je pač pozabil spucati sekret za sabo, ko se je usral. Potem sem se znašel v dilemi. Seveda se mi tistega dreka ni pucalo, ampak po drugi strani pa: ziher bosta mislila, da sem bil prostak in da je freska produkt moje kosmate riti. Odveč mi je bilo tudi razlagati, da moja rit riše freske v gotskem slogu, ne v rokoko, kot ena od njunih. Klinac. Prijel sem tisto metlico in zanju spucal sekret tako, kot se spodobi. Hecno mi je to, ker sta oba sicer strašanska picajzla in ostali del bajte je bil v nulo spedenan, onadva pa tudi hodita tako napedenana, da bi človek pomislil, da sploh ne serjeta.

Še en zanimiv primer: pred kar nekaj leti sem prišel prvič na obisk k eni znanki, ki se je na sveže preselila v novo najemniško stanovanje, natančneje garsonjero. Bil sem par minut prezgoden, ker sem pač pripadnik stare šole in raje pridem deset minut prej, kot da zamudim in s tem naredil precejšnji kažin. Pozvonim in kar nekaj časa čakam. Odpre Gertruda vrata in me spusti notri. Na hodničku takoj zavoham: reva je ravno srala, ko sem se nalimal na vrata. Butasto sva se gledala, lahna rdečica ji je oblivala lica, pa ne verjamem, da od naprezanja pred nekaj trenutki. Mene pa tudi, ker mi je bilo nerodno, da sem jo spravil v tak položaj. Končno me povabi naprej in se usedeva. Hvalil sem njeno novo najemniško stanovanjce, kako je svetlo in da zgleda v bistvu večje, kot je v resnici, potem sem občudoval še njeno posteljo s super Dormeo žimnico. Potem pa mi je hotela pokazat še kopalnico. Vstopila sva, vonj njenega ponečedenja je še vedno pošteno odmeval v mojih nosnicah. Prižge luč in oba v sekretu zagledava -uganili ste- fresko. Nesrečna Gertruda. Brž je jela pucati, obema pa je bilo še bolj nerodno, da sem tam.

Ko sva spet sedela na svežem zraku, sem mislil samo še elegantno izreči kaj lepega in si reči na svidenje in izginiti, vendar mi ni bilo dano. Z nesrečno Gertrudo in nekaj njenimi kokami smo se par dni pred tem pogovarjali okoli britja ženskih frač (češpelj, lulik), da kako je to fino. In tedaj je nesrečna Gertruda izjavila, da tega ne počne, saj da nima za koga. Vse so vneto zatrjevale, da če ne za koga drugega, vsaj zase in kaj pa, če uleti z neba kak dedec, ona pa s pričesko zgonjenega omela…

In jebemti, babnica, še dans ne vem, kaj ji je bilo, morda je hotela razbiti mučno ozračje, potegne gate dol, mi pokaže fračo in začne spraševati, kako se mi zdi, da jo je obrila. Šok ob tem sem zelo dobro prikril, nato pa zložil togo držo in faco in začel v slogu Sandija Čolnika z RTV na moč učeno razlagati okoli tega in ji dal nadaljnja priporočila. Ko jo je pospravila, sem končno izcedil iz sebe, kako hitro je čas minil in da moram naprej. Odšel sem in se nikoli več vrnil.

In vse to samo zaradi freske…

  • Share/Bookmark

2 odgovorov v “Freske”

  1. Mateja pravi:

    Haha. Super te je spet brati. :D

  2. smuk pravi:

    hudaa! :) sam freske imenujem tudi vse napleskane babe, ki pretiravajo s pudrom in čopiči.

Komentiraj



XHTML: Uporabite lahko naslednje tage: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !