šalabajzeraj

prigode mladega šalabajzerja

Long lost frend

Objavil salabajzer, dne 25.08.2009

En dan prejšnji teden se ves zamišljen šetam po BTC tržnici in tuhtam, katere od zanič paradajzov naj kupim, ker moj regularni dobavitelj iz ljubljanske tržnice, nek oštja s Primorske, operira samo ob sobotah, do katere je bilo še prekleto daleč. Hodil sem že tretji krog, ko zaslišim, da me nekdo kliče po imenu. Obrnem se in gledam, bjonda, na paža postrižena, postavna… Šele ko se je nasmehnila, sem jo prepoznal po njenem značilnem presledku med spodnjimi zobmi. Barica. Sestra nekdaj moje zelo dobre prijateljice Marice, s katero sem se družil od dvanajstega leta dalje, pomagala mi je prebroditi ne ravno prijetna najstniška leta, skupaj z mojo materjo sta jokali, ko sem šel v vojsko (JNA, ne slovenske tabornike), ko pa sem se vrnil, je spoznala fanta, zelo mlada si je ustvarila družino in izgubila sva stike. Bila mi je kot sestra. Velikokrat sem se spomnil nanjo, vendar se je nikoli nisem spravil poiskati. Verjetno sem upal, da jo bom kje srečal. Sedemnajst let.

Z Barico sva uprizorila spektakularno hitrostno govorjenje drug čez drugega in si v petih minutah zrecitirala najini življenjski zgodbi, s tem da je bila Barica hitrejša in je vmes vtkala še sestrino zgodbo. Čas naju je žal priganjal in morala sva se raziti, v svojem zblojenem navdušenju sem ji dal vizitko, pozabil pa vprašati za njeno in Maričino telefonsko. Še dobro, da mi je povedala, kje dela in še bolje, da sem si v tisti poplavi besed to sploh zapomnil.

Nekaj dni sem zdržal in čakal, da me Marica pokliče, potem pa sem se odločil vzeti stvari v svoje roke. Včeraj sva s Prestolonaslednico spremila Lepoprso na kostolom k nekemu ruskemu hrbteničnemu znanstveniku in potem imela uro časa, da skočiva po opravkih. Z dolgimi koraki sem jo z vozom mahnil proti Baričinemu šihtu in upal, da dela popoldan. Na vso srečo je bila tam. Dobim cifri od obeh, še dve rečem in se speljem dalje, seveda klicat Marico.

Ne morem opisati silnosti vzajemnega navdušenja, ko sva se slišala. Moral sem jo prekiniti in da se bom naprej pogovarjal na kavi, ki se mora zgoditi še isti dan. Dogovoriva se za zvečer. Vmes sva z detetom pobrala ko puter mehko Lepoprso, katero je Rus dodobra zmikastil, bila je vsa rdeča in na ksihtu so se ji poznale špure od ksiht luknje masažne mize. Na poti domov ji razložim zgodbo okoli Marice.

Ves živčen sem sedel za mizo kafiča, v katerem sva bila zmenjena in pogledoval v smer, iz katere naj bi prišla. Končno se pojavi. Planeva si v objem. Ogledam si jo pobliže. Leta so ji prizanesla. Prav lepa ženska. Usedeva se in začneva govoriti v neskončnost. Drug drugemu se izpoveva, kaj se nama je dogajalo v preteklih letih, obujala spomine, se smejala, da so nama tekle solze. Pravila mi je, da je poskušala večkrat navezati stik, vendar ni vedela, kako. Da ji je sestra povedala, da me je srečala in da ji je bilo to najlepše darilo za njen rojstni dan (mater, sem trofnil dan za srečat njeno sestro). Po skoraj treh urah, ko je bil čas za oditi domov, mi je postalo jasno, da se je osebnostno razvila v podobno smer, kot sem se sam in da sem takoj začutil tisti konekšn, ki sva ga imela takrat. Kot da je minilo mesec dni, kar sva se nazadnje videla, ne sedemnajast let.

Komaj čakam, da jo Lepoprsa spozna.

  • Share/Bookmark

Komentiraj



XHTML: Uporabite lahko naslednje tage: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !