šalabajzeraj

prigode mladega šalabajzerja

Arhiv za September 2009

Prestolonasledničin prvi rojstni dan

Objavil salabajzer dne 21.09.2009

Prejšnji teden je minilo eno leto, odkar sva z Lepoprso skupaj pospremila na, upam da, dolgo, zdravo in veselja polno življenjsko pot najino prvorojenko. Tovrstne dogodke vsekakor kaže obeležiti, zatorej sva tudi midva zavihala rokave in organizirala prvo Prestolonasledničino zabavo. Lepoprsa je iz skute, banan, brezjajčnih piškotov, fruktoze in limoninega soka uspela ustvariti presenetljivo slastno torto, na katero je z mišjimi kakci narisala številko 1 in vdela vanjo eno svečko. Sam sem nabavil papirnate krožnike, plastične kozarce ter vilice, raznorazne sokove, nato pospravil stanovanje in zabava se je lahko pričela.

Tekom zabave je prikapljalo vse skupaj šest škratov: štiriletnik Bully, dve dveletnici – Srnica in Zvončica, dva enoinpolletnika – Lepi in Polž (Bullyev bratec), šestmesečni dojencelj Štrucelj ter seveda njihovi starši. Lepo sva jih posedla, na TV naštimala risanke, natočila pijače, sprejemala darila in jih sproti kazala najinemu zakladu. Le-ta je vsako darilo pogledala, prijela, ugriznila ter vrgla ob tla. Vse se je zdelo v najlepšem redu. Dokler Bullyu ni dojadilo gledati risank.

Vstal je s kavča in pričel raziskovati stanovanje. Odpiral je kuhinjske predale in vlekel ven tavelike lonce in palični mešalnik, na vsak način je hotel na balkon, vendar ni znal odpreti balkonskih vrat, Polž pa je zvesto sledil svojemu bratu in še sam skušal izvajati isto. Ob tem se mu je obilno cedilo iz nosu, od koder je z roko uspel razmazati smrklje po svojem ksihtu in laseh ter oblačilih vsakega, ki ga je vzel v roke. Foter se je sicer trudil vsake toliko obrisati smrkavčev nos, vendar je čez dve minuti pridelal novo zelenkasto svečko.

Hodil sem za Bullyem in pospravljal za njim, kar je malega očitno zelo zabavalo. Da bi ga ustavil v svojem raziskovalnem pohodu, mu bedak potisnem v roke tisto kurčevo milnico, da bi mulo pihljal balončke. V naslednji minuti je končala na tleh in se polila po parketu. Počasi sem pričel popizdevati. Pobrišem tla in ga opozorim, da ni lepo, kar je naredil.

Zgolj za intermezzo naj povem, da se mi tisti dan že začel ni dobro. Zbudil sem se z glavobolom, ki se mi je na poti na šiht še početveril, ko sem romal tja skupaj z ostalimi, poleg tega me je na kvazi bližnjici izsilil ubogi avtošolar, ki se je potem pred mano cijazil 20 na uro in ki me je koštal nekaj rdečih semaforjev. Tako sem popenil, da sem prišel na šiht čisto preč. Tekom dneva sem požrl prgišče Lekadolov, vendar je bil učinek kaj klavrn.

Da se vrnem nazaj na zabavo. Bully je vmes odkril sobno kolo, ki je bilo zakajlano za kavčem in katerega trenutno poslanstvo je, da preprečuje Prestolonaslednici pot do meter in pol visokega kaktusa, ki se bohoti zadaj. Na vsak način je hotel zlesti gor, Polž pa tudi. Zagnala sta tak kraval, da mi je v glavi kar odmevalo, parkrat sta se nevarno približala kaktusu in spet sem moral ukrepati. Zvlečem Polža stran, kar je vodilo v ihtavo dretje, ko pa sem hotel še Bullya, se je balance držal tako močno, da se je celo kolo premaknilo in ruknilo katusov tegeljc. Le-ta se je seveda zvrnil po tleh. Bullyev foter je hladno in mirno debatiral z Lepijevimi starši, ko da se ga vse skupaj sploh ne tiče. Z zavistjo sem se spomnil mojih in mojih prijateljev staršev, ki so tovrstne zagate reševali sila pragmatično: s par forehand šamari okoli kepe je bil v hipu red in mir. Kateri kreten se je spomnil, da se otrok ne sme vzgajati s klofutami??? Vmes zaslišim zvonenje, odprem vrata in zagledam Štruclja in njegova čisto razpizdena starša, ki sta pred vhodom stala ko debila deset minut, vendar zaradi kravala nihče ni slišal zvonenja.

Ko sem se vrnil, je vmes Lepi lopnil Zvončico z enim od Prestolonasledničinih daril, ta pa je je polila sok po sebi in tleh in se drla z visokim C. Počasi so mi pričeli popuščati živci in trenutni kaos pripisal dejstvu, da so vsi nestrpni, ker čakajo slavno torto. Kljub temu, da Srnice in njene mame še ni bilo (zamujali sta skoraj dve uri), sem velel Lepoprsi, naj priredi vrhunec zabave.

Sama pesmica vse najboljše za té, upih svečke ter razrez torte so minili brez drame. Lepoprsa prične pitati Prestolonaslednico, ko se Lepijeva mama spomne, naj vendar pusti, da tamala svojo prvo torto pojé po svoje. Dovolila sva ji in storila usodno napako. Mala je seveda z roko pričela štafnati po torti, si jo trpala v usta in jo razmazovala po obaličih, mizi, laseh in obrazu. Njenemu zgledu so uspešno sledili Polž, Lepi in Zvončica. Torta je frčala po tleh, predalih, oknu… Le Bully je mirno sedel in se basal na vsa usta. Nisem imel več moči. Usedel sem se in opazoval, kako se najino stanovanje spreminja v pravljično deželo Caketown. Popacana mularija je racala okoli in vgnetla torto še v parket. Štrucljeva starša sta skromno sedela na robu sedežne garniture, jedla torto in čuvala malega Štruclja, ki je ležal in čukasto opazoval vso sceno.

Končno Bullyev in Polžev foter ugotovi, da bo moral svoja vragca odvleči domov spat. Ta ugotovitev je v moje veliko veselje povzročila verižno reakcijo, kajti takoj sta se s svojimi starši postrgala še Lepi in neškodljivi Štrucelj. Vmes končno pride še zamudnica Srnica. Lepoprsi sem prepustil goste, sam pa sem se pričel prebijati čez ruševine.

Med skoraj triurnim čiščenjem sem sklenil eno: never ever again…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v miks | 5 komentarjev »

Razstava

Objavil salabajzer dne 10.09.2009

Ondan se z Lepoprso in Prestolonaslednico šetamo po Centru in lovimo zadnje sončne žarke tistega dne, ko nas pot zanese mimo neke galerije, kjer se je dogajala razstava. Velikooka zagleda notri znan ksiht, ki ga že dolgo ni videla in sklene, da gremo notri. Prebijemo se mimo nekaj modelov, ki so mencali pred vhodom in kadili čik, z drugo roko pa greli kozarce.

Lepoprsa se priblešči do tiste od zunaj videne persone, se izgrli in izljubi, predstavi naju s Perlico, nato pa sem poslušal sladke floskule, da kako smo lepa družinica, kako krasen otrok je, da nazadnje ko sta se videli, da je komaj začela hoditi z mano, oh in sploh. S širokim narejenim nasmehom sem prikimaval in hotel pokazati, kaj vse dete zna, vendar je, v skladu z enim od Murphyevih zakonov staršev z majhnimi otroci, sproducirala samo en prdec in se pričela dreti, to pa zna vsak dojencelj od dne, ko se rodi.  Hitro podtaknem dete Lepoprsi, zdrknem stran in si pričnem ogledovati sceno.

Prvo, kar mi je padlo v oči, je bilo, da sem daleč najbolj kmetavzarsko oblečen. Vsi nekaj napedenani; desci gladko obriti, poštirkani, vsaj hlače na rob in srajca, večina v kravatah, ženske vse po vrsti z vidno svežimi frizurami, mejkap, kostimčki, štikle. Še kelnerji so me gledali rahlo skozi nos v tistih svojih črnih hlačah in belih srajcah. Sam pa sem nosil teden dni staro strnišče na ksihtu, obupno kosmat vrat, kavbojke, superge in neko razvlečeno mikico. Klinc, kaj sem pa vedel, da mi bo dano prisostvovati takemu eventu. Lepoprsa je v svojih lanenih hlačah in majčki, ki je lepo poudarjala tisto, po čemer jo najpogosteje imenujem, lepo prišla skozi. Še avtor slik je bil lepo oblečen, čeprav se mu je videlo, da se v tistih cunjah ne počuti najbolje.

Grem gledat slike. Korakam od ene do druge, gledam, nič mi ni bilo jasno. Skoraj na las enakih vseh šest. Ko da bi gledal dvobarvno čorbo, ki vre in bi jo poslikal vsakih pet minut. Kaj za boga svetega je avtor hotel povedati? Ok, sam sem s periferije Ljubljane doma, iz delavske familije, oča so delali kot majstr v proizvodnji in v mladosti nisem bil deležen ravno tovrstne edukacije. Bolj sem poslušal zgodbe, kako je bil on kot mulec sirota in kako so med drugo svetovno vojno bežali pred prekletimi sovragi, kot da bi me poučeval o umetnosti in nje slikarskih slogih. Čeprav so menda oča v mladosti zelo radi in lepo risali, v kar sem se prepričal tudi sam, ko sem, firbčni mulac, stikal doma po podstrešju. Našel sem njegove zvezke iz srednje šole, kjer so se med ulomki, osebki, povedki in glavnimi mesti jugoslovanskih bratskih republik bohotile mnogotere fotrove skice nagih bab. Priznam, linijo jošk je super zadel. Torej talent za to imam v genih. Ampak tisti dan v tisti galeriji je zatajil.

Opazoval sem rajo, ki je taiste slike čekirala s kvazi zanimanjem, dajala kvazi komentarje in kvazi prikimavala drugim kvazi komentarjem drugih kvazi poznavalcev globine duše umetnika ter prav nič kvazi jedla kanapeje in srebala izbrana vina. Ravno tako niso imeli pojma, pa čeprav so se navzven nadvse togo in svečano držali, se lirično izražali in med nasmehi kazali tako zobe, kot dlesni.

Do dobrot se mi ni uspelo prebiti, ker so se me, plebejca kosmatega, kelnerji diskretno izogibali v svojih hodih s polnimi pladnji. Na eni okenski polici sem zagledal neko posodico, do polovice napolnjeno s slanim pecivom in se nisem umaknil, vse dokler ni bila prazna. Nato sem šel nazaj k Lepoprsi in jo prepričal, da bi bilo fino, da se postrgava od tam.

Po poti domov sem, z jezikom bezajoč sezamova semena (slano pecivo) izmed zob, tuhtal, kaj folk pravzaprav počne na teh razstavah? Večina njih se pride samo pokazat, se zastonj nažreti in napiti, malo se delajo pametne in nato vsi polni novih vtisov odidejo domov. Ko jebe umetnost…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v miks | Brez komentarjev »