šalabajzeraj

prigode mladega šalabajzerja

Arhiv za Oktober 2009

Moj šoping

Objavil salabajzer dne 7.10.2009

Hladilnik je bil spet prazen, tako da je bilo treba spokat šila in kopita v enega od ljubljanskih hipermarketov in se oskrbeti z najnujnejšim živežem za prihajajoče dni. Lepoprsa je imela tehten razlog, da ne gre, kajti Prestolonaslednico je bilo treba peljati na kao dojenčjo telovadbo, da se zdivja, v pregrešno dragih sto kvadratov placa na drugi strani Ljubljane. Pred nekaj dnevi ker se je tim osmih mladih, sveže bivših doječih mater, odločil, da bo počasi treba razvijati motorične sposobnosti pleničarjev, ki so ravno shodili. In Lepoprsa, motor te druščine, vsaj kar se eventov tiče, si vsekakor ni smela privoščiti, da manjka že prvi dan. Tako je čast lovljenja plena doletela mene samega.

Saj ne da bi se posebej zaradi tega pritoževal, proti večeru sem naredil inventuro hladilnika, si zapisal, kaj rabimo in hajd v avto. Obetal sem si bliskovit sprehod čez police in nazaj za peč. Dobre pol ure maksimalno. Mhm.

Komaj sem si dobro izboril voziček, me kliče Lepoprsa. Da mala uiber uživa in da je ravno gruntala, če imava dovolj plenic. Ni bila čisto ziher in mi je velela kupiti še en paket, vendar da moram v Millerja. Le tam prodajajo plenice, ki so dovolj dobre za Prestolonasledničino knežjo rit, kajti made so in Germany. Tam, kjer sem bil, pa imajo samo made in Poland. Da te pa niti slučajno. Ni se pustila omajati, kljub mojemu zatrjevanju, da jih imava dovolj vsaj še za deset dni. K sm glih že blizu. Da bi bil drek še večji, se zapre eno uro prej. Spustil sem vse iz rok in letel tja. Vzamem plenice in plačam. Na izhodu me Skrbna kliče drugič. Vmes je prišla domov. Da bo kmalu zmanjkalo klinčevega mleka za tamalo in da naj ga vzamem 4 litre  ter ducat steklenih teglčkov bio faking pičkarij za Prestolonasledničin zajtrk. Godrnjaje se vrnem nazaj in izvršim komando. Seveda sem iskal manjkajoče postavke ko debil in ratal tečen ko drek.

Nazaj v hipermarket. Nabiram zapisano robo, vmes mi uide v voz par neplaniranih pezdetskih dobrot. Živo sem si predstavljal, kako razkošen zajtrk si bom pripravil naslednji dan. Ravno sem imaginiral slastnost prvega grižljaja, ko spet zazvoni telefon. Kdo drug kot Lepoprsa. Da kaj, ko bi še kupil goro špecijelnih, iz čiste celuloze narejenih dojenčjih drekobrisov, ko sem lih že tam. Nerganje gor al dol, ni mi preostalo drugega, kot da nabavim še to. Voz pa poln do roba.

Končno v garaži bloka. Iz čiste lenobe sem hotel zvleči domov vse naenkrat. Ovesil sem se s tistimi punklji ko novoletna jelka ter pod pazduho dal še megapack sekret papirja. Pa je bilo treba spustiti vse iz rok, da sm zaprl prtljažnik, zaklenil avto ter dal kartico za odklepanje vrat do lifta med zobe. Nato spet vse v roke, odštorkljat s kartico med zobmi pred senzor, ki je odklenil vrata, katera sem z ritjo odprl. Vmes mi spolzi na tla sekret papir. Nato je sledilo skorajda rutinirano prižiganje stikala za luč z glavo. Pred liftom sem spet moral spustiti vse iz ene roke, da sem lahko kurčev lift sploh poklical, ker imamo stikala na dotik. Komolec v puloverju ne prime. Kartico zdaj pospravim v žep. Skočim po sekret papir. Pride lift. Znosim robo notri. Na mojem štuku sem še dvakrat ponovil vajo spuščanja vreč iz rok in nazaj, preden sem končno vstopil v stanovanje in odložil robo na sredo hodnika. Mission accomplished…

… v slabih dveh urah in pol.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v miks | 1 komentar »