šalabajzeraj

prigode mladega šalabajzerja

Arhiv za November 2009

Zblojenost moja vsakdanja

Objavil salabajzer dne 18.11.2009

Ugotavljam, da sem iz dneva v dan bolj zblojen in pozabljiv. Kako ne bi bil, ko pa je treba imeti v glavi dobesedno stotine različnih pizdarij. Že samo gesel je malo morje. PIN koda za mobitel, bančne kartice, tri različne alarme pa gesla za extranete dobaviteljev, informacijskega sistema faksa, nenazadnje Siolovega bloga, potem pa za MSN, privat mail, službeni mail, odklenitev računalnika, klik NLB, Facebook, če samo naštejem tiste, ki mi najprej padejo na pamet.

Drugo, kar me mede, je to, da ko grem od doma, moram imeti za različne destinacije različne stvari s sabo. Po defaultu so to denarnica, ključi od stanovanja, mobitel, tobak, papirčki, filtri, dobro je imeti še rezervne papirčke in rezervne filtre, tudi robci ne smejo manjkati. Če grem peš, je to to, če grem pa z avtom, rabim še ključe od avta ter kartico od garažne hiše. Če greva s prestolonaslednico, je spisek približno tak: pijača, hrana, rezervne cunjice, plenice, suhi in mokri robčki, vrečka za usrane plenice in previjalna podloga. Čisto preveč stvari, na katere je treba misliti. Seveda se mi vsake toliko, še posebej zjutraj, zgodi, da pozabim kaj od naštetega. Najrajši mobitel.

Nekaj dni nazaj sem še sam sebe presenetil. Zjutraj opravim nujne opravke: vstajanje, britje in umivanje, previjanje in preoblačenje Prestolonaslednice, zajtrk, pospravljanje in oblačenje. Vse je teklo kot po loju. Celih sedem minut hitrejši kot po voznem redu. Malo še podrekam po računalniku in spokam. Pot do garaže je proces. Živim v vrhnjem štuku bloka, lift imamo super moderen, vendar ima tako logiko delovanja, da je ne razume živ krst. Če ni nikogar, poteka vse normalno, sicer zna trajati pot nekajkrat več časa, kot če bi šel peš, pa še za svoje zdravje in kondicijo bi poskrbel. Kakorkoli že, pridem do avta in ugotovim, da sem pozabil mobitel. Izustim dve blagi psovki in grem nazaj do lifta, ki je medtem seveda odromal novim dogodivščinam naproti. Pridem končno nazaj v stanovanje, stopim v delovno sobo in porajtam, da kompjuter nekaj serje. Ugasnem vse skupaj in spokam nazaj. Pridem do avta in ugotovim, da tepec mobitela spet nisem nisem vzel s sabo. Tokrat sem resnično konkretno klel. Nikogar ne poznam, ki bi dvakrat zapored pozabil isto stvar.

Tudi preveliko gruntanje zjutraj zarana lahko povzroča glavobole. Peljem se z liftom do avta in tuhtam, kaj vse moram naresti tisti dan, se usedem v avto, vžgem, speljem in v rikverc vožnji z bokom zaružim ko budala v nosilni betonski steber, ki ga vsako jutro gledam tik ob parkiranem avtu. V zamišljenosti sem pozabil nanj in volan obrnil narobe ter si pridelal za 1000 EUR škode. Tistega dne je preklinjanje dobilo nove dimenzije.

Tudi Varuschka ga je parkrat nadrajsala zaradi moje pozabljivosti. Ta teden dvakrat zapored. Ponavadi imava ritual, da stoji z avtom pred našo garažno hišo. Ko zapeljem ven, si pomahava in potem gre ona notri, ker ima duplikat moje kartice. Potem z Lepoprso opravita primopredajo Prestolonaslednice in potem gre na šiht še Modrooka. Če grem na šiht prej, Varuschko pokličem in ji sporočim, da me ne čaka. Tokrat sem pozabil. Spet sem tuhtal vse živo, samo tistega, kar je bilo treba ne. Pol ure kasneje me kliče in sprašuje, kaj je z mano. Seveda je zaradi mene Lepoprsa debelo zamudila na šiht. Ampak takoj naslednji dan sem ga še bolj usral. Pomotoma zagrabim Lepoprsino kartico od garaže in spokam. Z Varuschko sva si veselo pomahala, kot skoraj vsak dan. Čez pol ure me duša preprosta kliče, da je cela štala. Da se ji rampa ni hotela odpreti, da je golman čisto popizdil in ji hotel vzeti kartico, zadaj je pridelala 50 metrov kolone. Potreben je bil pravi logistični podvig, da sta z Lepoprso uredili zadeve, kar je botrovalo še eni debeli zamudi na šiht, popoldne pa sem stal mirno ko Titov pionir in gledal v tla, ko mi je Najdražja odčitavala bukvice, niti črhnil nisem, kajti imela je še kako prav.

Vse to v enem samem tednu…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v miks | 3 komentarjev »

Zobarji

Objavil salabajzer dne 10.11.2009

Malokoga sem se v svojem življenju tako bal kot sem se bal zobarjev. Še mamino gibko zapestje, ovenčano z velikansko šibo, ki jo je vešče utrgala z žive meje lenega soseda, mi ni povzročalo takih navalov strahu. Že od malega sem imel smolo, najprej z gnilimi mlečnimi zobmi, katere je bilo treba ruvati, potem pa smo v osnovni šoli imeli v zdravstvenem domu dva zobarja-mesarja. Dedec je bil ogromen tip s kosmatimi členki na rokah, s primerno debelimi prsti, katere je rinil v drobcena mulčevska usta, ko je bezal po piškavem zobovju in zmeraj me je v čeljusti zagrabil krč. Babura pa je bila vredna pomena besede: visoka, široka, blond, s čopom, globokim glasom in hladnimi modrimi očmi. Ko kaka Helga iz koncentracijskega taborišča, katera je zaplinjenim nesrečnikom ruvala zlate zobe, preden so reveže scvrli v krematorijih. Ko sem si zlomil šestico na kamenčku v slabo očiščeni solati, mi je na oteklino dala dve injekciji, kateri sta komajda kaj prijeli, nato pa sem tulil ko potreben volk, medtem ko mi je Helga ruvala ostanke zoba. Ko sem hotel kaj povedati, se mi je iz ust razleglo nekakšno bebljanje-momljanje, imel pa sem občutek ko da se mi je jezik skotalil ven iz goflje in se ustavil nekje v naročju.

Odtistihmal sem se jim na široko ognil in si še bolj redno in vestno čistil zobovje. Žal pa se je vsake toliko prikradla kaka luknjica, vendar si nisem upal k zobarju. Tudi eventuelne zobobole sem stoično prenašal. Ko pa se mi je okrušila štirica, katera je v vidnem polju, je vrag odnesel šalo. Vedel sem, da če ne bom šel in si poštimal zobovja, da se babnice ne bodo ravno metale za mano, v službi pa sem delal s folkom, kar pomeni, da se tudi pod razno ne moreš pojaviti s takim zobovjem. Rekel sem si, da bom šel h kakemu privatniku, da ne čakam ko kreten na vrsto in da popedena zadeve tako, kot se spodobi.

Na netu sem našel nekaj priimkov, ki so zveneli prijaznozobarsko, jih preklical zaradi cen in se odločil za enega. Naslednji dan sem bil že naročen. Pričakal me je dobrodušen okrogel striček, ki me je brž posadil na stol. Ko so se prižgale luči in ko sem odprl gobec, se mi je izpod pazduh in po hrbtu usul tisti živčni smrdljivi švic, kar tresti sem se pričel. Striček me je pomiril, da mi danes ne bo delal nič in me potolažil, da v ustih ni take drame in me poslal na rentgen.

Klel sem dan ko sva se spet dobila. Tisto noč sem katastrofalno slabo spal, zjutraj sem bil tak, ko da bi me zgazil stampedo besnih babnic. Kljub jutranjemu tušu sem prismrdel tja. Povedal sem mu za svoj strah. Predlagal mi je injekcijo za vsak poseg. Sprejel sem. O morebitnih stranskih učinkih se nisem posvetoval ne z zdravnikom, ne s farmacevtom, fučkalo se mi je zanje, samo da ne bi bolelo. In, stvarstvu hvala, ni. Od obiska do obiska je moj strah plahnel, počasi sem se ojajčil in si še dal zamenjati vse stare plombe v bele, z veseljem sem mu po delih znosil ves regres za tisto leto. Končno sem se losal strahu.

Nato sem imel dve leti mir. Vsake pol leta sem hodil k stričku na preglede, nato pa šok. Že tako na široko odprt gobec sem še malo bolj odprl. Frajer mi pribije, da bi bilo dobro počasi menjati plombe, češ da so porozne. Debelo sem ga gledal. Vprašam ga, kako je možno, da so šle plombe po dveh letih v maloro. Začel je mencati, jecljati in vidno švicati. Nekateri da imamo v ustih pravo kačjo slino, je dejal, in da je zajebana PH vrednost v mojih ustih kriva za to. Meni se je zdel bolj verjeten razlog, da je pozabil, kdaj se je igral s svedri v mojem gobcu. Seveda sem zavihal nos in z dolgimi koraki odkorakal iz ordinacije. Čez kak mesec sem šel k nekemu drugemu zobarju na pregled in zatrdil mi je, da imam zobovje absolutno brezhibno. Na strička sem bil jezen ko pes. Po eni strani me je losal strahu pred njim in njegovimi stanovskimi kolegi, za kar mu bom do smrti hvaležen, po drugi strani pa je na meni preizkušal nove tržne strategije, katere mi vsekakor niso bile všeč.

Po treh letih me je pričelo skrbeti, da ni morda nastala kje nova luknjica. Prenekaterikrat sem bolščal v ogledalo in zeval vanj, si tlačil Lepoprsino zrcalce za mozolje v gofljo in gledal zobovje, vendar nič. Vseeno strička pokličem in se zmenim za pregled. Zatrdil mi je, da je z zobmi vse v najlepšem redu, vendar da ne bi bilo slabo izruvati povsem zdravo osmico, ker se je nekako neugodno zarotirala v ustno votlino. Zatrdil sem mu, da s polno odgovornostjo prevzemam tveganje in da zoba izruval ne bom. Je pa s temi besedami dokončno sklenil svojo umetniško pot v mojem gobcu.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v miks | 2 komentarjev »