šalabajzeraj

prigode mladega šalabajzerja

Arhiv za Januar 2010

V savni

Objavil salabajzer dne 9.01.2010

Že cel teden sem se spravljal oditi v hram miru in sprostitve – savno. Ker Lepoprsa ne vidi smisla v praženju na skoraj 100 stopinjah celzija in kasneje drhtenju v ledenomrzlem tušu ali bazenu, sem bil dogovorjen s Štefo. Žal pa me je, uro pred načrtovanim odhodom, poklicala in me skenslala, češ da ji je frača pripravila neljubo presenečenje, s katerim ne more v savno. Nato sem klical še Ježevca in Lojzko, vendar sta imela dnevne aktivnosti že določene. Tako mi ni preostalo drugega, kot da grem sam. Oborožil sem se še s svežim časopisom ter novo številko avtomobilistične revije in dogodivščina se je lahko pričela.

Ob prihodu sem se malce ozrl okoli sebe in hitro ugotovil, da sem med cca 15 osebki in osebkinjami daleč najmlajši. Pocahnam si ležalnik in grem na prvo rundo cvrtja. Skozi steklena vrata sem opazoval zunanjo teraso, na kateri se je bohotil manjši bazen z ledeno mrzlo vodo. “Tja pa že ne bom šel”, sem si mislil. Nato ugledam nekega ata, po moje jih ni štel manj kot 75, ki je izstopil iz sosednjega cvrtnika. Gladko je odstopicljal na teraso in se potopil v tisto vodo. Prišel je nazaj, živ. “Če je lahko on, bom tudi sam”, si rečem.

Ko sem se spustil do kolen v bazen, so me noge kar zabolele od mraza. Tuhtal sem, kaj naj storim. Najrajši bi jo podurhal nazaj notri in se kot prava mevža stuširal v mrzli vodi, vendar me je bilo sram že zaradi maloprej videnega ata pa tudi ostali bi si mislili svoje. Zato sem nadaljeval. Ko sem cel zdrknil v vodo, mi je zaprlo sapo in imel sem občutek, da mi bo razneslo butico. Hitro sem jo ucvrl nazaj. Med tem početjem se je moje premoženje skrčilo ko cenena kitajska mikica po prvem pranju in za hip me je spreletel občutek, da sem spet v 4.b razredu osnovne šole. Vse skupaj, s prašniki vred, bi lahko skril v eno svojo mehko in toplo dlan.

Zleknil sem se v ležalnik in užival v meditiranju par minut. Nato nankrat prične v moji neposredni bližini nekaj šumeti in žvenketati. Odprem oči in zagledam pol metra od mojega ksihta bingljajoča, skoraj do srede stegen povešena, s sivimi dlakami obrasla jajca in malo nad njimi še sfinkter. Prej omenjeni jekleni ata je imel ležalnik čisto zraven mene in se je med brkljanjem po svoji borši čudovito naprčil (naguzil v polpočepu) in mi nehote poklonil nepozaben pogled v omenjene sestavne dele njegovega brhkega telesca. Obrnil sem se stran in čakal, kdaj bo šumenje prenehalo. Zdelo se mi je, da traja celo večnost. Potihem sem se čudil, kako lahko toliko časa zdrži v tej, vse prej kot prijetni pozi.

Na počitku po drugem cvrtju vzamem avto revijo in uživam. Par ležalnikov naprej pa sta dve cca 50-55 letnici pričeli vse bolj glasno žužnjati. Iz borše sta privlekli še plastične kozarce in neko doma namešano pijačo ter orehovo potico. Priredili sta si pravi party. Ker sta me s svojim, sicer spontanim in prisrčnim početjem, pričeli spravljati ob živce, sem ju vljudno poprosil, naj malo tišje nadaljujeta piknik. Opravičili sta se mi in debato nadaljevali šepetaje. Ampak glej ga zlomka: to me je še bolj spravljalo ob pamet, ker sem pričel vleči na ušesa, kaj se menita.

Med tretjim počitkom pa se je v kotu nek brezobziren star prdec pričel pogovarjati po telefonu in ni in ni hotel nehati. Ko sem ga imel dovolj, sem pristopil in ga prijazno opozoril naj vendar preneha, da se tukaj pač po telefonu ne pogovarja in mu s prstom pokazal na “prometni znak” – prepovedano telefonarjenje. Premeril me je z zaničljivim pogledom (morda me je videl prej, ko sem šel ven iz ledenega bazena), da kaj bo on meni tiho, kdo pa mislim da sem in podobna jajca. Brez da bi ga nehal vikati, sem mu razložil, da je staro govedo neotesano brezobzirno, popokal sem svoje stvari in odšel v garderobo.

Za nameček sem se tam udaril še z eno mlajšo upokojenko, kateri bi se moral po njenem umakniti izpred svoje omarice, da lahko ona nemoteno odlaga stvari na klop. Prav na hiro sem ji razložil, naj stori nekaj, česar gotovo že dolgo ni: se jebe!

Danes mi definitivno ni bilo namenjeno. Še zdaj mi bingljajo pred očmi tista jajca. Koliko so šele bila povešena, preden je zlezel v tisti ledeni bazen…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v miks | 7 komentarjev »

Pre(hitro)minuli prazniki

Objavil salabajzer dne 4.01.2010

Končno sem spet srečen in nasmejan na šihtu, kajti še malo in praznični tempo bi me zanesljivo ugonobil. Koliko folka se je zvrstilo pred mojimi očmi: ko da bi v dobrem tednu skoncentriral obiske iz šestih mesecev. Požrl sem toliko hrane, s katero bi povprečen pisarniški molj zlahka shajal vsaj tri tedne. Na srečo sem dodatne kalorije uspešno kuril z večkratnim drgnjenjem stanovanja ter v švic centrih, kjer sem se gnal za raznimi žogami in žogicami ko pobesnel in nosil domov presmrajeno opremo, da sta imela Lepoprsa in pralni stroj še več dela.

Sam novoletni žur sva z Lepoprso organizirala doma, zaradi slabih izkušenj z množico otročadi na zabavi (beri “Prestolonasledničin prvi rojstni dan”) sva povabila samo en par, ki ima dete enake starosti kot midva. Do osmih zvečer smo se vedli primerno, ko pa smo smrkad spokali spat, smo se ga dodobra nažrli in se razveseljačili. Še sreča, da smo pojedli res ogromno in alko ni zadel, kot bi lahko. Naslednji dan sem s šumenjem v butici opazoval pogorišče in ugotovil, da smo še hujši prasci kot množica pleničarjev. Je pa drgnjenje stanovanja, skupaj z ogromno količino popite vode, odlično sredstvo proti mačku. Preverjeno.

Darila so zgodba zase. Prejela sva množico novih praholovcev: razne fondije (4), kup flaš vina, tri sete za vino (odpirač, zamašek, nalivalnik in protipolivalnik), dva od teh na las enaka, Fračici sva upokojila polovico igrač in jih nadomestila z novimi, pet kopalniških razvajalnih setov, bundo z logotipom nekega podjetja (ki smrdi po vlagi), dva kulija, prevlečena s krokodiljo kožo, pas, ki je predolg za moje brhko telesce (očitno bom moral začeti nositi bolj oprijete cunje, ker sem spregledal, kaj si določen folk misli glede moje postave), dve deki, tri polkilske čokolade z lešniki (katere sem skril pred Milogledo), tri rokovnike, polnilec za mobitel, kateri ima dinamo in ga moraš za delovanje poganjati preko neke ročke in tako dalje. Če samo pomislim, koliko hudega sva z Lepoprso prestala z razbijanjem z glavo, kaj folku kupiti, se drenjala po šoping centrih ter kupljeno zavijala ko budale…

Menda je vse za nekaj dobro. Probleme glede daril za rojstne dneve velike večine znancev imam za letos rešene. Vsa sem opremil z listki, da vem, od koga sem jih dobil, vem, kdo se med sabo pozna in kdo ne, tako da bom lepo vso kramo preprosto sforwardiral. Verjamem, da bo kaka reč čez par let spet priromala v moje roke (o tem je krasno pisal Kishon).

Pa srečno, zdravo in zadovoljno 2010!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v miks | Brez komentarjev »