šalabajzeraj

prigode mladega šalabajzerja

Arhiv za Marec 2010

Padli ritual

Objavil salabajzer dne 24.03.2010

Večkrat sem že pisal, da sem imel v soboto zjutraj obred oditi na tržnico, kjer sem šarmiral branjevke in se redno oskrboval z zelenjavo. Ko se nama je rodila Perlica, so vage postale boljše, moj šarm pa je strmo naraščal. Vmes sem spil kavo in pojedel rogljiček ter se potem vrnil ves otovorjen domov, nakar je Lepoprsa pripravila kraljevski zajtrk. To je trajalo kar nekaj let. Plačeval sem brez besed, ves vesel, da sem dobil kak gram več. Resda se je ob uvedbi evra vse drastično podražilo in sem se pričel izogibati “šipcem”, rajši sem dajal denar navidez zgaranim mamkam z vodenimi očmi.

Neko soboto pa sem se dogovoril za striženje s frizerko Bredo, pri kateri se strižem že več kot 20 let. Kljub selitvi se še vedno redno vozim na drug konec Ljubljane, kajti v danem primeru še kako drži pregovor, da je stara navada železna srajca. Pa tudi ne da se mi razlagati, kako me naj kje zabrije in ostriže, kako dolgi naj bojo zalisci, itd. Tam se preprosto usedem in se pogovarjam o vsem drugem, Breda pa bolje od mene ve, kaka frizura mi najbolj paše. Kakorkoli že, ker je bila ura že močno konkretna in se mi ni dalo na trg, sklenem, da se tokrat oskrbim z zelenjavo kar v bližnjem hipermarketu.

Vestno sem nabiral in vagal zelenjavo, običajni nabor: bučke, korenje, svež peteršilj, cvetača, brokoli, čebula, česen, por, češnjevec, koleraba, meso za župo, rdeča paprika, pomaranče, rdeč radič in še nekaj malenkosti. Z ostalimi sotrpini sem pridno stal v vrsti, nalagal na tekoči trak ubiti plen in jadral z diskretnimi pogledi po dekoltejih nakupovalk…

Blagajničarka izdavi cifro. Zinem kot riba na suhem in gospé ponudim šolski primer razgleda, ki ga ima zobar. Ponovi. Vprašam, če se ni slučajno zmotila. Ni se. Nabrana roba je bila več kot pol cenejša kot sicer na tržnici. Kar zafarbal sem od svete jeze. Skozi misli so mi švigali bliskoviti izračuni, koliko denarja več sem zmetal v vsem tem času, ko sem se šel mestnega pezdeta.    

Kot nalašč mi isti večer moja dobra prijateljica Štefa predstavi svojega novega “pooblaščenega serviserja”, dr. Svedra. Beseda nanese na moje sveže duševne bolečine v zvezi z zelenjavo in dr. Sveder se razgovori. Da je poklicno nekaj časa nazaj delal raziskave in analize na tem področju. Velika večina prodajalcev da se oskrbuje onstran meje pri nekem megastičnem veleveleprodajalcu. Da je resnih s pravo domačo zelenjavo le peščica, vsi ostali pa da so navadni fejkerji. Za primerjavo mi je navedel nekaj cen, po katerih se oskrbujejo ubogi branjevčki in prekleto dobro vem, po kakšnih cenah se to prodaja tu. Samo še bolj sem dobival fleke. Za nameček mi pove, da pozna neko frau, ki se med tednom gre računovodkinjo v neki firmi, v petek nagoni moža v nabavo, v soboto pa se prelevi v trpečo mamko z vijočimi rokami, ki se stežka prebija skozi dneve in mukoma obdeluje kruto zemljo. Tiste “dobre vage” so se mi naenkrat zazdele strašanski cinizem. 

Da se razumemo: kristalno jasno mi je, da je nekatera zelenjava na trgu neprimerno boljša: paradižnik med sezono, kristalka, ledenka, špinača, blitva, itd. Ampak brokoli, korenje, por, bučke, kumare, cvetača, čebula, česen, rdeči radič  in še kaj pa je čisto isti šmoren in je popolnoma vseeno, kje kupiš. In tudi jasno mi je, da morajo branjevci živeti od nečesa. Samo ko sem slišal, kake marže si bašejo v žepe, me je minilo. Banda oderuška. Potem sem se usedel za mizo in izračunal, koliko v povrečju plačaš več v enem letu, če imaš tričlansko familijo in kupuješ na tržnici, namesto v hipermarketih. Okoli 1000 EUR!

Od tistega dne naprej sem se odločil, da na tržnici kupim samo še tisto, kar je res izrazito boljše, za ostalo pa – ko jih jebe! Na kavo in rogljiček grem pa lahko kadarkoli.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v miks | 9 komentarjev »

Sobotno kosilo

Objavil salabajzer dne 23.03.2010

Prejšnjo soboto sem imel preblisk, da bi moji frači pocrkljal s kakim res dobrim kosilom. Dva tedna nazaj sta naju Cveto in Fiona pogostila s preutničkami in pečenim krompirjem in moram reči, da je bilo prav slastno. Sklenil sem, da naredim isto še sam. Čim so se vrata štrcun odprla, sem se opremil z vsem potrebnim, letel domov, dal perutničke v paco in jih spokal v hladilnik. Nato smo se šli malo kazat v Center, spili kafe, kramljali s srečanimi znanimi, potem pa hajd domov, ker je morala Šmrklja na krepčilno-lepotilni spanec. Spričo napornih zadnjih treh tednov – Perlica je kar naenkrat začela vstajat ob ekstremno divjih urah (beri med 5 in 6 zjutraj) – sva tudi z Lepoprso šla v spalnico samo malo stegniti noge…

… vse do 14. ure. Obe sta še spali. Ves zaliman planem v kuhinjo in pričnem z delom. Vse mi je letelo iz rok. Ko sem končno dal krompir kuhat, sem se lotil razteleševanja šestih različnih vrst zelenjave, iz katere bi naj nastala okusna in zdrava solata. V ta namen sem par mesecev nazaj kupil na sejmu neko hudičevo žleht orodje, rezalnik-lupilnik, s par nastavki, za relativno majhen denar. Idealen produkt za top shop, kjer bi kaka ekstremno huda, zrela bejba z nadgeštelom pripravljala sebi, možu ter trem popolnim otrokom z ravnimi zobmi božanske solate. Rezilo je bilo fino nazobčano po vzoru zob morskega psa,  iz sajber japonskega jekla, katerega skrivnost izdelave se po ustnem izročilu prenaša že 500 let od sina do sina ene same kovaške dinastije. 

Zelenjava je frčala izpod tega orodja, da je bilo veselje. Počasi sem postajal dobre volje. Vse dokler ni prišel na vrsto brstični ohrovt. Drgnem in drgnem z njim čez tisto rezilo, ko me naenkrat zaskeli v dveh prstih hkrati. Rezilo, nazobčano po vzoru zob morskega psa,  iz sajber japonskega jekla, katerega skrivnost izdelave se po ustnem izročilu prenaša že 500 let od sina do sina ene same kovaške dinastije, mi je odbilo četrt blazinice na palcu in sredincu leve roke, robovi rane pa so bili lepo drobceno nazobčani. Par sekund sploh ni tekla kri. Potem pa. In to oreng. Porabil sem celo rolo sekret papirja, da sem jo uspel ustaviti toliko, da sem butnil gor flajštre. Vmes se zbudita Šmrkla in Lepoprsa. Krompir se je končno skuhal, da sem lahko ruknil fluge in krompir skupaj v pečico.

Peklo se je in peklo, babi sta postajali zaradi lakote vse bolj tečni. Da bi bil mir, sem ne čisto do konca zapečeno postregel na mizo. Vseeno je bilo prav okusno, vendar picajzelj v meni ni miroval. Preostale fluge sem dal na krožnik in jih dal nazaj v ror, da se res hrustljavo zapečejo. Deset minut kasneje jih ruknem ven na šporget, se obrnem za sekundo stran in zagrabim krožnik…

Prav slišalo se je, kako sta prsta zacvrčala na vrelem talarju. Zarjovel sem ko Tarzan in letel v skrinjo po led. Še na desni sem si fental palec in kazalec. Postalo mi je slabo in leden švic se mi je ulil iz vseh por. Klel sem ko kočijaž, tisti moment mi je bilo popolnoma vseeno za dunajsko vzgojo najine Mravljice. Milogleda je nekaj hotela zaustiti na to temo, vendar sem jo tako pogledal, da ni niti muksnila. Resda sem si popolnoma sam kriv za opekline, vendar če Lepoprsa prej ne bi bila tako neučakana, bi mi bilo vsaj to prizanešeno.

Evo, lepa misel, da pocrkljam svoji dami, je na koncu izpadla prav klavrno. Resda nismo ostali lačni pa tudi zapečene perutničke so nam potem kar šle v slast, vendar je bilo prekleto daleč od tega, kar sem si predstavljal. Danes sem poflajštran ko kovaški vajenec, zaradi porezanih in zamehurjenih prstov obeh rok sem izpustil dve rekreaciji in tipkam ko kak star ata -  zaradi flajštrov se non stop motim. Ko bi le vedel, za kaj je bilo tole dobro…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v miks | 2 komentarjev »

Sodobni “pravi” moški?

Objavil salabajzer dne 23.03.2010

Par dni nazaj sva z Lepoprso paradirala po Centru z roko v roki in uživala v toplem sončnem popoldnevu. Lepoprsina sestra Metoda je Prestolonaslednico spokala s sabo na pleničarsko fiskulturo, tako da sva imela celo popoldne zase in bila prav židane volje. Pocrkljala sva se z nesramno dobro kavo in rogljičkom, srečala par znancev ter Zokija in mu rekla doberdan, vljudno je odzdravil, nato pa odvila nazaj proti domu, da na polno užijeva preostale ure brez Perlice.

Po poti me Milogleda pobara, naj počekiram neko bitje, ki je stalo pred nama na semaforju. A je desc ali baba? Ne na prvi, ne na drugi pogled nikakor nisem mogel določiti spola. Lasje so One-ju segali do ramen, obrvi so bile brezhibno urejene. Na ksihtu, očitno namazanem s kremo, ampak brez mejkapa, niti sledu o kakšni dlaki. En meter daleč je dišalo po parfumu. Po cunjah se tudi ni dalo sklepati ali ima tiča ali fračo v gatah. Oprijete kavbojke in neka jaknica. Oboje unisex. Prižge se zelena. Bitje oddrobenclja v belih, meni za posrat grdih superga-čevelj- napol balerinkah. Med kratkimi, hitrimi koraki je še migal/a z ritjo. Vmes je zazvonil telefon in končno po glasu dojamem, da gre za desca. Saj si sploh ne zasluži tega cenjenega naziva! Milogleda je kar zavijala z očmi.

Tristo kosmatih (končno slovenska psovka, ki paše zraven), res ne razumem. Ali je sodobnim, ozaveščenim (mladim) ženskam res všeč tâko, po moje skrupucalo od moškega? Napedencan ko malokatera babnica, brezdlačnik, za povrh še populjenih obvi in manikiranih nohtov. Koža dlani fina ko svila. Da osebo slečeš skoraj do nagega, da sploh ugotoviš, za kateri spol gre? Podpiram in prakticiram depilacijo na strateških mestih, ampak jebela cesta, kar je preveč, je preveč. Če res ni nakvihtan, zgleda ko mlad pujsek, ptiček goliček. Po eni strani me sploh ne čudi več, da nas imajo ženske za vse večje pusije, vusije in softiče. Saj vendar sami rinemo v to. Me zanima, kaj bi se zgodilo, če bi omenjeni prijel v roke kako “prvinsko” moško orodje, kot je lopata, kladivo, pila… Saj bi ga reveža pobralo.

Kot nalašč mi je Lepoprsa prinesla nekaj tednov staro prilogo za frače iz največjega slovenskega dnevnika in mi pokazala citat Svetlane Makarovič, da je nekaj najlepšega stisniti se ob medvedje kosmato moško telo…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v miks | 6 komentarjev »

Jabolko (ne) pade daleč od drevesa

Objavil salabajzer dne 2.03.2010

Izhajam iz familije strojnikov. Foter se je že od 14. leta dalje pečal z železom in je skozi več kot pol stoletja postal pravi guru na področju švasanja (tudi aluminija), žaganja, piljenja, delanja žlebov, kotlov za kuho žganja, izdelave dodatnih rezervoarjev za kamione, delal je že ograje za pesjake, morje raznoraznih kovinskih vrat, zna tudi mehko in trdo lotati, je redni naročnik revije Varilna tehnika in tako dalje. Če se je le dalo, je stvari, namesto da bi trošil denar, raje naredil sam.

Ko sem bil mulo, sem mu težačil, naj mi kupi sanke, ker jih imajo vsi. On pa, ne bodi ga len, je vzel jeklene cevne profile, jih krivil in švasal toliko časa, da je nastal nekakšen sankam podoben kolos in ga pobarval z minijem. Gor je privil še šperplato in sajber sanke, katerih nihče ni imel takih izredno daleč naokoli, so bile gotove. Zaradi teh sank so me prijatelji zbadali še premnoga leta. Bile so daleč najtežje in najgrše. Ko si jih postavil na vrh klanca v mehak sneg, so se preprosto ugreznile in ni šlo nikamor. Ko je bil klanec leden, je letelo ko sto mater, zavijati se ni dalo in ko sem zdrvel čez steptani del in zaružil v celec, so se sanke v hipu ustavile in letel sem čeznje v sneg. Vsakič, ko sem jih potem vlekel gor, sem skoraj crknil od silne teže. Zelo podobno sem se počutil kot se je Eddie Murphy (stand up komedija Raw), ko je bil še smrkolin mu je mama naredila grd mamaburger, ostali pa so se postavljali okoli s pravimi hamburgerji in se drli: viiii gat mkdooooonlds!!!

“Prefušal” je še eno delovno dobo. Še danes, ko je skoraj 80 let star, naredi žlebove za bajto ko za šalo. Oba mlajša brata sta precej podobna, po žilah jima teče motorno olje in MkGajver bi se lahko, predvsem od srednjega brata, ogromno naučil.

Pri meni pa ni bilo tako.

Ko sem se rodil in sta ponosna starša svečano prispela domov, me je oče v bajto nesel skozi delavnico, češ da bi postal dober majster. Na njegovo žalost se njegove tihe želje in vraže niso uresničile. Resda je prenesel veliko svojega znanja name, vendar na tak način, da je ubil v meni kakršno koli voljo po tovrstnem početju. Kot srednješolec sem, ker sem bil štipendist, previsel vse prakse in polovico poletnih počitnic v podjetju, kjer so delali tudi oča. Parkrat sem imel smolo, da me je Dolenjček s kadrovske dodelil njemu v kremplje. Osem ur se nisem smel niti nasloniti na ponk, kaj se šele kam usesti. Zadnjo uro pa sem moral pucati mašine in pometati opilke in čike izpod ponkov njegovih podrejenih. Vsak bebec me je lahko poljubno šetal okoli. To je bilo po njegovo koristno, da bom ja videl, kaj pomeni šola. Seveda se je hotel tudi postavljati, kako njegov sin obvlada. Prvič mi je dal v roke nek kos železa in ga še zakalil, da je bil trd ko svinja, nato pa potisnil pilo v roke in mi velel spiliti vse stranice v “vinkl” in vse so morale biti popolnoma ravne. Cel teden sem drgnil tisto sranje in si grdo ožulil dlani. Z rezultatom pa seveda nikoli ni bil zadovoljen. Skozi leta tlake sem pridobil jeklene noge in znanje povprečnega šlosarja, katerega danes s pridom ne uporabljam.  Hvala Bogu, da živim v bloku in svoj široki spekter znanja uporabljam za zvrtat kako luknjo v steno ali zabiti kak žebelj, to je pa vse.

Ko sem se po srednji šoli odločil, da se podam ven iz strojniških vodâ, je fotra skoraj kap. To je dojel skorajda kot izdajstvo. Ne morem si kaj, da ne obelodanim fotrove lestvice, po katerih določa vrednost moških. Po njegovem so inženirji in vsakovrstni rokodelci (šlosar, kuhar, vodovodar, štromar in podobno) pravi dedci, trdi kurci, v to kategorijo morda sodijo še zdravniki in odvetniki, ko jih rabi. Ekonomisti in prodajalci nasploh so že delno poženščeni, ne stopi jim tako trdo in so banda, ki prodaja meglo (mednje po njegovo menda sodim tudi sam). Razna FDV scena, upravni faks in podobno so že “prave pičke”, levaki, ki bi jih ob prijetju lopate usekalo v križu. Zadnja kategorija pa so filo-faksarji in frizerji. Po njegovo to sploh niso desci.

Kakih pet let nazaj mi je, kot že velikokrat, skušal zbuditi slabo vest in mi jadikoval, češ a ni škoda, ker ne uporabljam tega silnega znanja, ki mi ga je dal in da je vse šlo v nič. Imel sem ga dovolj in si dal postaviti izziv, oz. sklenila sva stavo za večerjo. Rabil je neko klop za na balkon. Poslušal sem njegove želje, pobral dimenzije in se zaprl v delavnico. Resda sem se jebal par dni, da sem naredil ogrodje tako, kot se spodobi, vmes pa večkrat zbrusil in prelakiral lesene lajšte sedalnega dela, vendar je rezultat presenetil še mene samega. Bilo je vse ” v nulo”. Foter je vse premeril podolgem in počez, vendar ni našel ničesar, v kar bi se lahko vtaknil. Vse je bilo brezhibno zvarjeno in zbrušeno (no, kak meter profilov sem vrgel stran, ker sem porabil precej časa, da se me je švas aparat spomnil, vendar tega foter ne ve), klop se ni majala, lak se je enakomerno svetil, barva je bila lepo nanašena… Prav hecno mi je bilo gledati njegov ksiht, na katerem sta se mešala dolg nos in ponos.

Na večerji je spet pričel mrmrati, da kakšna škoda, da ne fušam in kooooliko denarja bi lahko s tem zaslužil. Povedal sem mu, da fušam s fotografijo že skoraj 15 let in da to dobro ve. Potem pa se je začelo merjenje tičev. Vprašal sem ga, koliko lahko zasluži, če visi ves umazan en teden v delavnici. Odvrnil je, da cca 300 EUR (revalorizirana vrednost). Ko sem mu dejal, da enak denar s fotičem lahko zaslužim v enem samem dopodnevu in ob tem ponavadi še dobro jem, vidim napedenane babe in da se ne umažem, je samo utihnil.

Od takrat naprej sem spet zasedel “mesto na njegovi desni”.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v miks | 4 komentarjev »