šalabajzeraj

prigode mladega šalabajzerja

Jabolko (ne) pade daleč od drevesa

Objavil salabajzer, dne 2.03.2010

Izhajam iz familije strojnikov. Foter se je že od 14. leta dalje pečal z železom in je skozi več kot pol stoletja postal pravi guru na področju švasanja (tudi aluminija), žaganja, piljenja, delanja žlebov, kotlov za kuho žganja, izdelave dodatnih rezervoarjev za kamione, delal je že ograje za pesjake, morje raznoraznih kovinskih vrat, zna tudi mehko in trdo lotati, je redni naročnik revije Varilna tehnika in tako dalje. Če se je le dalo, je stvari, namesto da bi trošil denar, raje naredil sam.

Ko sem bil mulo, sem mu težačil, naj mi kupi sanke, ker jih imajo vsi. On pa, ne bodi ga len, je vzel jeklene cevne profile, jih krivil in švasal toliko časa, da je nastal nekakšen sankam podoben kolos in ga pobarval z minijem. Gor je privil še šperplato in sajber sanke, katerih nihče ni imel takih izredno daleč naokoli, so bile gotove. Zaradi teh sank so me prijatelji zbadali še premnoga leta. Bile so daleč najtežje in najgrše. Ko si jih postavil na vrh klanca v mehak sneg, so se preprosto ugreznile in ni šlo nikamor. Ko je bil klanec leden, je letelo ko sto mater, zavijati se ni dalo in ko sem zdrvel čez steptani del in zaružil v celec, so se sanke v hipu ustavile in letel sem čeznje v sneg. Vsakič, ko sem jih potem vlekel gor, sem skoraj crknil od silne teže. Zelo podobno sem se počutil kot se je Eddie Murphy (stand up komedija Raw), ko je bil še smrkolin mu je mama naredila grd mamaburger, ostali pa so se postavljali okoli s pravimi hamburgerji in se drli: viiii gat mkdooooonlds!!!

“Prefušal” je še eno delovno dobo. Še danes, ko je skoraj 80 let star, naredi žlebove za bajto ko za šalo. Oba mlajša brata sta precej podobna, po žilah jima teče motorno olje in MkGajver bi se lahko, predvsem od srednjega brata, ogromno naučil.

Pri meni pa ni bilo tako.

Ko sem se rodil in sta ponosna starša svečano prispela domov, me je oče v bajto nesel skozi delavnico, češ da bi postal dober majster. Na njegovo žalost se njegove tihe želje in vraže niso uresničile. Resda je prenesel veliko svojega znanja name, vendar na tak način, da je ubil v meni kakršno koli voljo po tovrstnem početju. Kot srednješolec sem, ker sem bil štipendist, previsel vse prakse in polovico poletnih počitnic v podjetju, kjer so delali tudi oča. Parkrat sem imel smolo, da me je Dolenjček s kadrovske dodelil njemu v kremplje. Osem ur se nisem smel niti nasloniti na ponk, kaj se šele kam usesti. Zadnjo uro pa sem moral pucati mašine in pometati opilke in čike izpod ponkov njegovih podrejenih. Vsak bebec me je lahko poljubno šetal okoli. To je bilo po njegovo koristno, da bom ja videl, kaj pomeni šola. Seveda se je hotel tudi postavljati, kako njegov sin obvlada. Prvič mi je dal v roke nek kos železa in ga še zakalil, da je bil trd ko svinja, nato pa potisnil pilo v roke in mi velel spiliti vse stranice v “vinkl” in vse so morale biti popolnoma ravne. Cel teden sem drgnil tisto sranje in si grdo ožulil dlani. Z rezultatom pa seveda nikoli ni bil zadovoljen. Skozi leta tlake sem pridobil jeklene noge in znanje povprečnega šlosarja, katerega danes s pridom ne uporabljam.  Hvala Bogu, da živim v bloku in svoj široki spekter znanja uporabljam za zvrtat kako luknjo v steno ali zabiti kak žebelj, to je pa vse.

Ko sem se po srednji šoli odločil, da se podam ven iz strojniških vodâ, je fotra skoraj kap. To je dojel skorajda kot izdajstvo. Ne morem si kaj, da ne obelodanim fotrove lestvice, po katerih določa vrednost moških. Po njegovem so inženirji in vsakovrstni rokodelci (šlosar, kuhar, vodovodar, štromar in podobno) pravi dedci, trdi kurci, v to kategorijo morda sodijo še zdravniki in odvetniki, ko jih rabi. Ekonomisti in prodajalci nasploh so že delno poženščeni, ne stopi jim tako trdo in so banda, ki prodaja meglo (mednje po njegovo menda sodim tudi sam). Razna FDV scena, upravni faks in podobno so že “prave pičke”, levaki, ki bi jih ob prijetju lopate usekalo v križu. Zadnja kategorija pa so filo-faksarji in frizerji. Po njegovo to sploh niso desci.

Kakih pet let nazaj mi je, kot že velikokrat, skušal zbuditi slabo vest in mi jadikoval, češ a ni škoda, ker ne uporabljam tega silnega znanja, ki mi ga je dal in da je vse šlo v nič. Imel sem ga dovolj in si dal postaviti izziv, oz. sklenila sva stavo za večerjo. Rabil je neko klop za na balkon. Poslušal sem njegove želje, pobral dimenzije in se zaprl v delavnico. Resda sem se jebal par dni, da sem naredil ogrodje tako, kot se spodobi, vmes pa večkrat zbrusil in prelakiral lesene lajšte sedalnega dela, vendar je rezultat presenetil še mene samega. Bilo je vse ” v nulo”. Foter je vse premeril podolgem in počez, vendar ni našel ničesar, v kar bi se lahko vtaknil. Vse je bilo brezhibno zvarjeno in zbrušeno (no, kak meter profilov sem vrgel stran, ker sem porabil precej časa, da se me je švas aparat spomnil, vendar tega foter ne ve), klop se ni majala, lak se je enakomerno svetil, barva je bila lepo nanašena… Prav hecno mi je bilo gledati njegov ksiht, na katerem sta se mešala dolg nos in ponos.

Na večerji je spet pričel mrmrati, da kakšna škoda, da ne fušam in kooooliko denarja bi lahko s tem zaslužil. Povedal sem mu, da fušam s fotografijo že skoraj 15 let in da to dobro ve. Potem pa se je začelo merjenje tičev. Vprašal sem ga, koliko lahko zasluži, če visi ves umazan en teden v delavnici. Odvrnil je, da cca 300 EUR (revalorizirana vrednost). Ko sem mu dejal, da enak denar s fotičem lahko zaslužim v enem samem dopodnevu in ob tem ponavadi še dobro jem, vidim napedenane babe in da se ne umažem, je samo utihnil.

Od takrat naprej sem spet zasedel “mesto na njegovi desni”.

  • Share/Bookmark

4 odgovorov v “Jabolko (ne) pade daleč od drevesa”

  1. schpella schpella pravi:

    Kaj ko bi ti pisal malo pogosteje? Super zgodbica :)

  2. spomincica spomincica pravi:

    se strinjam s špelo. čeprav sem malo užaljena, ker bi (če bi imela jajca, seveda) padla v tisti dve spodnji kategoriji, kjer bi bila brez jajc. hmm, does that make any sense?! :oops:

    lepo, da so ata ponosni! :wink:

  3. Nika pravi:

    No, in? V katero kategorijo potem sodiš?
    … mislim… da te bom prepoznala, če se kdaj srečava v savni…
    Aja, pri nas je (baje) navada, da dojenčka – fantka, ko da prinesejo domov, najprej potegnejo skozi očetove hlače – ‘da ne bo buzarant’!?!

  4. jerneja pravi:

    res – piši pogosteje ;) men kr dneve narediš s pisanjem!!! zabavno je brat, predvsem pa – RES!! :)

    faca si :)

Komentiraj



XHTML: Uporabite lahko naslednje tage: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !