šalabajzeraj

prigode mladega šalabajzerja

Zblojenost moja vsakdanja

Objavil salabajzer dne 18.11.2009

Ugotavljam, da sem iz dneva v dan bolj zblojen in pozabljiv. Kako ne bi bil, ko pa je treba imeti v glavi dobesedno stotine različnih pizdarij. Že samo gesel je malo morje. PIN koda za mobitel, bančne kartice, tri različne alarme pa gesla za extranete dobaviteljev, informacijskega sistema faksa, nenazadnje Siolovega bloga, potem pa za MSN, privat mail, službeni mail, odklenitev računalnika, klik NLB, Facebook, če samo naštejem tiste, ki mi najprej padejo na pamet.

Drugo, kar me mede, je to, da ko grem od doma, moram imeti za različne destinacije različne stvari s sabo. Po defaultu so to denarnica, ključi od stanovanja, mobitel, tobak, papirčki, filtri, dobro je imeti še rezervne papirčke in rezervne filtre, tudi robci ne smejo manjkati. Če grem peš, je to to, če grem pa z avtom, rabim še ključe od avta ter kartico od garažne hiše. Če greva s prestolonaslednico, je spisek približno tak: pijača, hrana, rezervne cunjice, plenice, suhi in mokri robčki, vrečka za usrane plenice in previjalna podloga. Čisto preveč stvari, na katere je treba misliti. Seveda se mi vsake toliko, še posebej zjutraj, zgodi, da pozabim kaj od naštetega. Najrajši mobitel.

Nekaj dni nazaj sem še sam sebe presenetil. Zjutraj opravim nujne opravke: vstajanje, britje in umivanje, previjanje in preoblačenje Prestolonaslednice, zajtrk, pospravljanje in oblačenje. Vse je teklo kot po loju. Celih sedem minut hitrejši kot po voznem redu. Malo še podrekam po računalniku in spokam. Pot do garaže je proces. Živim v vrhnjem štuku bloka, lift imamo super moderen, vendar ima tako logiko delovanja, da je ne razume živ krst. Če ni nikogar, poteka vse normalno, sicer zna trajati pot nekajkrat več časa, kot če bi šel peš, pa še za svoje zdravje in kondicijo bi poskrbel. Kakorkoli že, pridem do avta in ugotovim, da sem pozabil mobitel. Izustim dve blagi psovki in grem nazaj do lifta, ki je medtem seveda odromal novim dogodivščinam naproti. Pridem končno nazaj v stanovanje, stopim v delovno sobo in porajtam, da kompjuter nekaj serje. Ugasnem vse skupaj in spokam nazaj. Pridem do avta in ugotovim, da tepec mobitela spet nisem nisem vzel s sabo. Tokrat sem resnično konkretno klel. Nikogar ne poznam, ki bi dvakrat zapored pozabil isto stvar.

Tudi preveliko gruntanje zjutraj zarana lahko povzroča glavobole. Peljem se z liftom do avta in tuhtam, kaj vse moram naresti tisti dan, se usedem v avto, vžgem, speljem in v rikverc vožnji z bokom zaružim ko budala v nosilni betonski steber, ki ga vsako jutro gledam tik ob parkiranem avtu. V zamišljenosti sem pozabil nanj in volan obrnil narobe ter si pridelal za 1000 EUR škode. Tistega dne je preklinjanje dobilo nove dimenzije.

Tudi Varuschka ga je parkrat nadrajsala zaradi moje pozabljivosti. Ta teden dvakrat zapored. Ponavadi imava ritual, da stoji z avtom pred našo garažno hišo. Ko zapeljem ven, si pomahava in potem gre ona notri, ker ima duplikat moje kartice. Potem z Lepoprso opravita primopredajo Prestolonaslednice in potem gre na šiht še Modrooka. Če grem na šiht prej, Varuschko pokličem in ji sporočim, da me ne čaka. Tokrat sem pozabil. Spet sem tuhtal vse živo, samo tistega, kar je bilo treba ne. Pol ure kasneje me kliče in sprašuje, kaj je z mano. Seveda je zaradi mene Lepoprsa debelo zamudila na šiht. Ampak takoj naslednji dan sem ga še bolj usral. Pomotoma zagrabim Lepoprsino kartico od garaže in spokam. Z Varuschko sva si veselo pomahala, kot skoraj vsak dan. Čez pol ure me duša preprosta kliče, da je cela štala. Da se ji rampa ni hotela odpreti, da je golman čisto popizdil in ji hotel vzeti kartico, zadaj je pridelala 50 metrov kolone. Potreben je bil pravi logistični podvig, da sta z Lepoprso uredili zadeve, kar je botrovalo še eni debeli zamudi na šiht, popoldne pa sem stal mirno ko Titov pionir in gledal v tla, ko mi je Najdražja odčitavala bukvice, niti črhnil nisem, kajti imela je še kako prav.

Vse to v enem samem tednu…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v miks | 3 komentarjev »

Zobarji

Objavil salabajzer dne 10.11.2009

Malokoga sem se v svojem življenju tako bal kot sem se bal zobarjev. Še mamino gibko zapestje, ovenčano z velikansko šibo, ki jo je vešče utrgala z žive meje lenega soseda, mi ni povzročalo takih navalov strahu. Že od malega sem imel smolo, najprej z gnilimi mlečnimi zobmi, katere je bilo treba ruvati, potem pa smo v osnovni šoli imeli v zdravstvenem domu dva zobarja-mesarja. Dedec je bil ogromen tip s kosmatimi členki na rokah, s primerno debelimi prsti, katere je rinil v drobcena mulčevska usta, ko je bezal po piškavem zobovju in zmeraj me je v čeljusti zagrabil krč. Babura pa je bila vredna pomena besede: visoka, široka, blond, s čopom, globokim glasom in hladnimi modrimi očmi. Ko kaka Helga iz koncentracijskega taborišča, katera je zaplinjenim nesrečnikom ruvala zlate zobe, preden so reveže scvrli v krematorijih. Ko sem si zlomil šestico na kamenčku v slabo očiščeni solati, mi je na oteklino dala dve injekciji, kateri sta komajda kaj prijeli, nato pa sem tulil ko potreben volk, medtem ko mi je Helga ruvala ostanke zoba. Ko sem hotel kaj povedati, se mi je iz ust razleglo nekakšno bebljanje-momljanje, imel pa sem občutek ko da se mi je jezik skotalil ven iz goflje in se ustavil nekje v naročju.

Odtistihmal sem se jim na široko ognil in si še bolj redno in vestno čistil zobovje. Žal pa se je vsake toliko prikradla kaka luknjica, vendar si nisem upal k zobarju. Tudi eventuelne zobobole sem stoično prenašal. Ko pa se mi je okrušila štirica, katera je v vidnem polju, je vrag odnesel šalo. Vedel sem, da če ne bom šel in si poštimal zobovja, da se babnice ne bodo ravno metale za mano, v službi pa sem delal s folkom, kar pomeni, da se tudi pod razno ne moreš pojaviti s takim zobovjem. Rekel sem si, da bom šel h kakemu privatniku, da ne čakam ko kreten na vrsto in da popedena zadeve tako, kot se spodobi.

Na netu sem našel nekaj priimkov, ki so zveneli prijaznozobarsko, jih preklical zaradi cen in se odločil za enega. Naslednji dan sem bil že naročen. Pričakal me je dobrodušen okrogel striček, ki me je brž posadil na stol. Ko so se prižgale luči in ko sem odprl gobec, se mi je izpod pazduh in po hrbtu usul tisti živčni smrdljivi švic, kar tresti sem se pričel. Striček me je pomiril, da mi danes ne bo delal nič in me potolažil, da v ustih ni take drame in me poslal na rentgen.

Klel sem dan ko sva se spet dobila. Tisto noč sem katastrofalno slabo spal, zjutraj sem bil tak, ko da bi me zgazil stampedo besnih babnic. Kljub jutranjemu tušu sem prismrdel tja. Povedal sem mu za svoj strah. Predlagal mi je injekcijo za vsak poseg. Sprejel sem. O morebitnih stranskih učinkih se nisem posvetoval ne z zdravnikom, ne s farmacevtom, fučkalo se mi je zanje, samo da ne bi bolelo. In, stvarstvu hvala, ni. Od obiska do obiska je moj strah plahnel, počasi sem se ojajčil in si še dal zamenjati vse stare plombe v bele, z veseljem sem mu po delih znosil ves regres za tisto leto. Končno sem se losal strahu.

Nato sem imel dve leti mir. Vsake pol leta sem hodil k stričku na preglede, nato pa šok. Že tako na široko odprt gobec sem še malo bolj odprl. Frajer mi pribije, da bi bilo dobro počasi menjati plombe, češ da so porozne. Debelo sem ga gledal. Vprašam ga, kako je možno, da so šle plombe po dveh letih v maloro. Začel je mencati, jecljati in vidno švicati. Nekateri da imamo v ustih pravo kačjo slino, je dejal, in da je zajebana PH vrednost v mojih ustih kriva za to. Meni se je zdel bolj verjeten razlog, da je pozabil, kdaj se je igral s svedri v mojem gobcu. Seveda sem zavihal nos in z dolgimi koraki odkorakal iz ordinacije. Čez kak mesec sem šel k nekemu drugemu zobarju na pregled in zatrdil mi je, da imam zobovje absolutno brezhibno. Na strička sem bil jezen ko pes. Po eni strani me je losal strahu pred njim in njegovimi stanovskimi kolegi, za kar mu bom do smrti hvaležen, po drugi strani pa je na meni preizkušal nove tržne strategije, katere mi vsekakor niso bile všeč.

Po treh letih me je pričelo skrbeti, da ni morda nastala kje nova luknjica. Prenekaterikrat sem bolščal v ogledalo in zeval vanj, si tlačil Lepoprsino zrcalce za mozolje v gofljo in gledal zobovje, vendar nič. Vseeno strička pokličem in se zmenim za pregled. Zatrdil mi je, da je z zobmi vse v najlepšem redu, vendar da ne bi bilo slabo izruvati povsem zdravo osmico, ker se je nekako neugodno zarotirala v ustno votlino. Zatrdil sem mu, da s polno odgovornostjo prevzemam tveganje in da zoba izruval ne bom. Je pa s temi besedami dokončno sklenil svojo umetniško pot v mojem gobcu.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v miks | 2 komentarjev »

Moj šoping

Objavil salabajzer dne 7.10.2009

Hladilnik je bil spet prazen, tako da je bilo treba spokat šila in kopita v enega od ljubljanskih hipermarketov in se oskrbeti z najnujnejšim živežem za prihajajoče dni. Lepoprsa je imela tehten razlog, da ne gre, kajti Prestolonaslednico je bilo treba peljati na kao dojenčjo telovadbo, da se zdivja, v pregrešno dragih sto kvadratov placa na drugi strani Ljubljane. Pred nekaj dnevi ker se je tim osmih mladih, sveže bivših doječih mater, odločil, da bo počasi treba razvijati motorične sposobnosti pleničarjev, ki so ravno shodili. In Lepoprsa, motor te druščine, vsaj kar se eventov tiče, si vsekakor ni smela privoščiti, da manjka že prvi dan. Tako je čast lovljenja plena doletela mene samega.

Saj ne da bi se posebej zaradi tega pritoževal, proti večeru sem naredil inventuro hladilnika, si zapisal, kaj rabimo in hajd v avto. Obetal sem si bliskovit sprehod čez police in nazaj za peč. Dobre pol ure maksimalno. Mhm.

Komaj sem si dobro izboril voziček, me kliče Lepoprsa. Da mala uiber uživa in da je ravno gruntala, če imava dovolj plenic. Ni bila čisto ziher in mi je velela kupiti še en paket, vendar da moram v Millerja. Le tam prodajajo plenice, ki so dovolj dobre za Prestolonasledničino knežjo rit, kajti made so in Germany. Tam, kjer sem bil, pa imajo samo made in Poland. Da te pa niti slučajno. Ni se pustila omajati, kljub mojemu zatrjevanju, da jih imava dovolj vsaj še za deset dni. K sm glih že blizu. Da bi bil drek še večji, se zapre eno uro prej. Spustil sem vse iz rok in letel tja. Vzamem plenice in plačam. Na izhodu me Skrbna kliče drugič. Vmes je prišla domov. Da bo kmalu zmanjkalo klinčevega mleka za tamalo in da naj ga vzamem 4 litre  ter ducat steklenih teglčkov bio faking pičkarij za Prestolonasledničin zajtrk. Godrnjaje se vrnem nazaj in izvršim komando. Seveda sem iskal manjkajoče postavke ko debil in ratal tečen ko drek.

Nazaj v hipermarket. Nabiram zapisano robo, vmes mi uide v voz par neplaniranih pezdetskih dobrot. Živo sem si predstavljal, kako razkošen zajtrk si bom pripravil naslednji dan. Ravno sem imaginiral slastnost prvega grižljaja, ko spet zazvoni telefon. Kdo drug kot Lepoprsa. Da kaj, ko bi še kupil goro špecijelnih, iz čiste celuloze narejenih dojenčjih drekobrisov, ko sem lih že tam. Nerganje gor al dol, ni mi preostalo drugega, kot da nabavim še to. Voz pa poln do roba.

Končno v garaži bloka. Iz čiste lenobe sem hotel zvleči domov vse naenkrat. Ovesil sem se s tistimi punklji ko novoletna jelka ter pod pazduho dal še megapack sekret papirja. Pa je bilo treba spustiti vse iz rok, da sm zaprl prtljažnik, zaklenil avto ter dal kartico za odklepanje vrat do lifta med zobe. Nato spet vse v roke, odštorkljat s kartico med zobmi pred senzor, ki je odklenil vrata, katera sem z ritjo odprl. Vmes mi spolzi na tla sekret papir. Nato je sledilo skorajda rutinirano prižiganje stikala za luč z glavo. Pred liftom sem spet moral spustiti vse iz ene roke, da sem lahko kurčev lift sploh poklical, ker imamo stikala na dotik. Komolec v puloverju ne prime. Kartico zdaj pospravim v žep. Skočim po sekret papir. Pride lift. Znosim robo notri. Na mojem štuku sem še dvakrat ponovil vajo spuščanja vreč iz rok in nazaj, preden sem končno vstopil v stanovanje in odložil robo na sredo hodnika. Mission accomplished…

… v slabih dveh urah in pol.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v miks | 1 komentar »

Prestolonasledničin prvi rojstni dan

Objavil salabajzer dne 21.09.2009

Prejšnji teden je minilo eno leto, odkar sva z Lepoprso skupaj pospremila na, upam da, dolgo, zdravo in veselja polno življenjsko pot najino prvorojenko. Tovrstne dogodke vsekakor kaže obeležiti, zatorej sva tudi midva zavihala rokave in organizirala prvo Prestolonasledničino zabavo. Lepoprsa je iz skute, banan, brezjajčnih piškotov, fruktoze in limoninega soka uspela ustvariti presenetljivo slastno torto, na katero je z mišjimi kakci narisala številko 1 in vdela vanjo eno svečko. Sam sem nabavil papirnate krožnike, plastične kozarce ter vilice, raznorazne sokove, nato pospravil stanovanje in zabava se je lahko pričela.

Tekom zabave je prikapljalo vse skupaj šest škratov: štiriletnik Bully, dve dveletnici – Srnica in Zvončica, dva enoinpolletnika – Lepi in Polž (Bullyev bratec), šestmesečni dojencelj Štrucelj ter seveda njihovi starši. Lepo sva jih posedla, na TV naštimala risanke, natočila pijače, sprejemala darila in jih sproti kazala najinemu zakladu. Le-ta je vsako darilo pogledala, prijela, ugriznila ter vrgla ob tla. Vse se je zdelo v najlepšem redu. Dokler Bullyu ni dojadilo gledati risank.

Vstal je s kavča in pričel raziskovati stanovanje. Odpiral je kuhinjske predale in vlekel ven tavelike lonce in palični mešalnik, na vsak način je hotel na balkon, vendar ni znal odpreti balkonskih vrat, Polž pa je zvesto sledil svojemu bratu in še sam skušal izvajati isto. Ob tem se mu je obilno cedilo iz nosu, od koder je z roko uspel razmazati smrklje po svojem ksihtu in laseh ter oblačilih vsakega, ki ga je vzel v roke. Foter se je sicer trudil vsake toliko obrisati smrkavčev nos, vendar je čez dve minuti pridelal novo zelenkasto svečko.

Hodil sem za Bullyem in pospravljal za njim, kar je malega očitno zelo zabavalo. Da bi ga ustavil v svojem raziskovalnem pohodu, mu bedak potisnem v roke tisto kurčevo milnico, da bi mulo pihljal balončke. V naslednji minuti je končala na tleh in se polila po parketu. Počasi sem pričel popizdevati. Pobrišem tla in ga opozorim, da ni lepo, kar je naredil.

Zgolj za intermezzo naj povem, da se mi tisti dan že začel ni dobro. Zbudil sem se z glavobolom, ki se mi je na poti na šiht še početveril, ko sem romal tja skupaj z ostalimi, poleg tega me je na kvazi bližnjici izsilil ubogi avtošolar, ki se je potem pred mano cijazil 20 na uro in ki me je koštal nekaj rdečih semaforjev. Tako sem popenil, da sem prišel na šiht čisto preč. Tekom dneva sem požrl prgišče Lekadolov, vendar je bil učinek kaj klavrn.

Da se vrnem nazaj na zabavo. Bully je vmes odkril sobno kolo, ki je bilo zakajlano za kavčem in katerega trenutno poslanstvo je, da preprečuje Prestolonaslednici pot do meter in pol visokega kaktusa, ki se bohoti zadaj. Na vsak način je hotel zlesti gor, Polž pa tudi. Zagnala sta tak kraval, da mi je v glavi kar odmevalo, parkrat sta se nevarno približala kaktusu in spet sem moral ukrepati. Zvlečem Polža stran, kar je vodilo v ihtavo dretje, ko pa sem hotel še Bullya, se je balance držal tako močno, da se je celo kolo premaknilo in ruknilo katusov tegeljc. Le-ta se je seveda zvrnil po tleh. Bullyev foter je hladno in mirno debatiral z Lepijevimi starši, ko da se ga vse skupaj sploh ne tiče. Z zavistjo sem se spomnil mojih in mojih prijateljev staršev, ki so tovrstne zagate reševali sila pragmatično: s par forehand šamari okoli kepe je bil v hipu red in mir. Kateri kreten se je spomnil, da se otrok ne sme vzgajati s klofutami??? Vmes zaslišim zvonenje, odprem vrata in zagledam Štruclja in njegova čisto razpizdena starša, ki sta pred vhodom stala ko debila deset minut, vendar zaradi kravala nihče ni slišal zvonenja.

Ko sem se vrnil, je vmes Lepi lopnil Zvončico z enim od Prestolonasledničinih daril, ta pa je je polila sok po sebi in tleh in se drla z visokim C. Počasi so mi pričeli popuščati živci in trenutni kaos pripisal dejstvu, da so vsi nestrpni, ker čakajo slavno torto. Kljub temu, da Srnice in njene mame še ni bilo (zamujali sta skoraj dve uri), sem velel Lepoprsi, naj priredi vrhunec zabave.

Sama pesmica vse najboljše za té, upih svečke ter razrez torte so minili brez drame. Lepoprsa prične pitati Prestolonaslednico, ko se Lepijeva mama spomne, naj vendar pusti, da tamala svojo prvo torto pojé po svoje. Dovolila sva ji in storila usodno napako. Mala je seveda z roko pričela štafnati po torti, si jo trpala v usta in jo razmazovala po obaličih, mizi, laseh in obrazu. Njenemu zgledu so uspešno sledili Polž, Lepi in Zvončica. Torta je frčala po tleh, predalih, oknu… Le Bully je mirno sedel in se basal na vsa usta. Nisem imel več moči. Usedel sem se in opazoval, kako se najino stanovanje spreminja v pravljično deželo Caketown. Popacana mularija je racala okoli in vgnetla torto še v parket. Štrucljeva starša sta skromno sedela na robu sedežne garniture, jedla torto in čuvala malega Štruclja, ki je ležal in čukasto opazoval vso sceno.

Končno Bullyev in Polžev foter ugotovi, da bo moral svoja vragca odvleči domov spat. Ta ugotovitev je v moje veliko veselje povzročila verižno reakcijo, kajti takoj sta se s svojimi starši postrgala še Lepi in neškodljivi Štrucelj. Vmes končno pride še zamudnica Srnica. Lepoprsi sem prepustil goste, sam pa sem se pričel prebijati čez ruševine.

Med skoraj triurnim čiščenjem sem sklenil eno: never ever again…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v miks | 5 komentarjev »

Razstava

Objavil salabajzer dne 10.09.2009

Ondan se z Lepoprso in Prestolonaslednico šetamo po Centru in lovimo zadnje sončne žarke tistega dne, ko nas pot zanese mimo neke galerije, kjer se je dogajala razstava. Velikooka zagleda notri znan ksiht, ki ga že dolgo ni videla in sklene, da gremo notri. Prebijemo se mimo nekaj modelov, ki so mencali pred vhodom in kadili čik, z drugo roko pa greli kozarce.

Lepoprsa se priblešči do tiste od zunaj videne persone, se izgrli in izljubi, predstavi naju s Perlico, nato pa sem poslušal sladke floskule, da kako smo lepa družinica, kako krasen otrok je, da nazadnje ko sta se videli, da je komaj začela hoditi z mano, oh in sploh. S širokim narejenim nasmehom sem prikimaval in hotel pokazati, kaj vse dete zna, vendar je, v skladu z enim od Murphyevih zakonov staršev z majhnimi otroci, sproducirala samo en prdec in se pričela dreti, to pa zna vsak dojencelj od dne, ko se rodi.  Hitro podtaknem dete Lepoprsi, zdrknem stran in si pričnem ogledovati sceno.

Prvo, kar mi je padlo v oči, je bilo, da sem daleč najbolj kmetavzarsko oblečen. Vsi nekaj napedenani; desci gladko obriti, poštirkani, vsaj hlače na rob in srajca, večina v kravatah, ženske vse po vrsti z vidno svežimi frizurami, mejkap, kostimčki, štikle. Še kelnerji so me gledali rahlo skozi nos v tistih svojih črnih hlačah in belih srajcah. Sam pa sem nosil teden dni staro strnišče na ksihtu, obupno kosmat vrat, kavbojke, superge in neko razvlečeno mikico. Klinc, kaj sem pa vedel, da mi bo dano prisostvovati takemu eventu. Lepoprsa je v svojih lanenih hlačah in majčki, ki je lepo poudarjala tisto, po čemer jo najpogosteje imenujem, lepo prišla skozi. Še avtor slik je bil lepo oblečen, čeprav se mu je videlo, da se v tistih cunjah ne počuti najbolje.

Grem gledat slike. Korakam od ene do druge, gledam, nič mi ni bilo jasno. Skoraj na las enakih vseh šest. Ko da bi gledal dvobarvno čorbo, ki vre in bi jo poslikal vsakih pet minut. Kaj za boga svetega je avtor hotel povedati? Ok, sam sem s periferije Ljubljane doma, iz delavske familije, oča so delali kot majstr v proizvodnji in v mladosti nisem bil deležen ravno tovrstne edukacije. Bolj sem poslušal zgodbe, kako je bil on kot mulec sirota in kako so med drugo svetovno vojno bežali pred prekletimi sovragi, kot da bi me poučeval o umetnosti in nje slikarskih slogih. Čeprav so menda oča v mladosti zelo radi in lepo risali, v kar sem se prepričal tudi sam, ko sem, firbčni mulac, stikal doma po podstrešju. Našel sem njegove zvezke iz srednje šole, kjer so se med ulomki, osebki, povedki in glavnimi mesti jugoslovanskih bratskih republik bohotile mnogotere fotrove skice nagih bab. Priznam, linijo jošk je super zadel. Torej talent za to imam v genih. Ampak tisti dan v tisti galeriji je zatajil.

Opazoval sem rajo, ki je taiste slike čekirala s kvazi zanimanjem, dajala kvazi komentarje in kvazi prikimavala drugim kvazi komentarjem drugih kvazi poznavalcev globine duše umetnika ter prav nič kvazi jedla kanapeje in srebala izbrana vina. Ravno tako niso imeli pojma, pa čeprav so se navzven nadvse togo in svečano držali, se lirično izražali in med nasmehi kazali tako zobe, kot dlesni.

Do dobrot se mi ni uspelo prebiti, ker so se me, plebejca kosmatega, kelnerji diskretno izogibali v svojih hodih s polnimi pladnji. Na eni okenski polici sem zagledal neko posodico, do polovice napolnjeno s slanim pecivom in se nisem umaknil, vse dokler ni bila prazna. Nato sem šel nazaj k Lepoprsi in jo prepričal, da bi bilo fino, da se postrgava od tam.

Po poti domov sem, z jezikom bezajoč sezamova semena (slano pecivo) izmed zob, tuhtal, kaj folk pravzaprav počne na teh razstavah? Večina njih se pride samo pokazat, se zastonj nažreti in napiti, malo se delajo pametne in nato vsi polni novih vtisov odidejo domov. Ko jebe umetnost…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v miks | Brez komentarjev »

Murphyevi zakoni staršev majhnih otrok

Objavil salabajzer dne 26.08.2009

Mineva prvo leto, odkar sva z Lepoprso prvič ugledala najino Prestolonaslednico. V tem času sem z opazovanjem sebe in svojih prijateljev v podobnem zosu prišel do spodaj navedenih ”znanstvenih” dognanj. Stavim, da bi me Murphy, če bi tole prebral, povabil vsaj na čaj. 

1. Ko se boš hotel pošopiriti pred ostalimi, kaj otrok zna, tega ne bo pokazal.

2. Ko otroka skopaš, bo po večernem hranjenju umazan bolj, kot je bil pred kopanjem.

3. Če greš z otrokom ven samo z eno rezervno plenico, se bo gotovo dvakrat zapored usral v prve pol ure.

4. Ko greš z otrokom na morje, bo avto, ne glede na to, koliko je velik, nabito poln in na strehi boš imel še “trugo” in/ali kolesa.

5. Od silne krame, ki si jo trogal za otroka na dopust, je vsaj polovico ne boš potreboval.

6. Število flekov od hrane na otrokovih in tvojih cunjah je premo sorazmerno težavnosti njihovega  odstranjevanja.

7. Če boš imel 99 navadnih flomastrov in enega alkoholnega, bo otrok po sebi gotovo risal z alkoholnim.

8. Če si kje zmenjen s starši majhnega(ih) otrok(a), bodo skoraj gotovo zamudili in vedno se bodo za zamudo izgovarjali nanj(e).

9. Če se zmeniš s kom in imaš majhne(ga) otroka(e), boš skoraj gotovo zamudil in vedno se boš za zamudo izgovarjal nanj(e).

10. Če greš z otrokom na poroko, se bo na cerkveni pričel dreti sredi maše.

11. Ko se ponoči ljubiš s partnerko in če se otrok zbudi, se bo gotovo pričel dreti tik preden ti pride.

12. Otrok se najbolj dere takrat, ko si utrujen ali te boli glava.

13. Otrok bo bruhnil po najdražjem materialu, ki se ga seveda najtežje čisti.

14. Otrok bo zatrmaril takrat, ko se ti najbolj mudi.

15. Preden greš ven, otroka previješ in se bo spet usral tik preden zapustiš stanovanje.

Če kdo ve še za kakega…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v miks | 2 komentarjev »

Long lost frend

Objavil salabajzer dne 25.08.2009

En dan prejšnji teden se ves zamišljen šetam po BTC tržnici in tuhtam, katere od zanič paradajzov naj kupim, ker moj regularni dobavitelj iz ljubljanske tržnice, nek oštja s Primorske, operira samo ob sobotah, do katere je bilo še prekleto daleč. Hodil sem že tretji krog, ko zaslišim, da me nekdo kliče po imenu. Obrnem se in gledam, bjonda, na paža postrižena, postavna… Šele ko se je nasmehnila, sem jo prepoznal po njenem značilnem presledku med spodnjimi zobmi. Barica. Sestra nekdaj moje zelo dobre prijateljice Marice, s katero sem se družil od dvanajstega leta dalje, pomagala mi je prebroditi ne ravno prijetna najstniška leta, skupaj z mojo materjo sta jokali, ko sem šel v vojsko (JNA, ne slovenske tabornike), ko pa sem se vrnil, je spoznala fanta, zelo mlada si je ustvarila družino in izgubila sva stike. Bila mi je kot sestra. Velikokrat sem se spomnil nanjo, vendar se je nikoli nisem spravil poiskati. Verjetno sem upal, da jo bom kje srečal. Sedemnajst let.

Z Barico sva uprizorila spektakularno hitrostno govorjenje drug čez drugega in si v petih minutah zrecitirala najini življenjski zgodbi, s tem da je bila Barica hitrejša in je vmes vtkala še sestrino zgodbo. Čas naju je žal priganjal in morala sva se raziti, v svojem zblojenem navdušenju sem ji dal vizitko, pozabil pa vprašati za njeno in Maričino telefonsko. Še dobro, da mi je povedala, kje dela in še bolje, da sem si v tisti poplavi besed to sploh zapomnil.

Nekaj dni sem zdržal in čakal, da me Marica pokliče, potem pa sem se odločil vzeti stvari v svoje roke. Včeraj sva s Prestolonaslednico spremila Lepoprso na kostolom k nekemu ruskemu hrbteničnemu znanstveniku in potem imela uro časa, da skočiva po opravkih. Z dolgimi koraki sem jo z vozom mahnil proti Baričinemu šihtu in upal, da dela popoldan. Na vso srečo je bila tam. Dobim cifri od obeh, še dve rečem in se speljem dalje, seveda klicat Marico.

Ne morem opisati silnosti vzajemnega navdušenja, ko sva se slišala. Moral sem jo prekiniti in da se bom naprej pogovarjal na kavi, ki se mora zgoditi še isti dan. Dogovoriva se za zvečer. Vmes sva z detetom pobrala ko puter mehko Lepoprso, katero je Rus dodobra zmikastil, bila je vsa rdeča in na ksihtu so se ji poznale špure od ksiht luknje masažne mize. Na poti domov ji razložim zgodbo okoli Marice.

Ves živčen sem sedel za mizo kafiča, v katerem sva bila zmenjena in pogledoval v smer, iz katere naj bi prišla. Končno se pojavi. Planeva si v objem. Ogledam si jo pobliže. Leta so ji prizanesla. Prav lepa ženska. Usedeva se in začneva govoriti v neskončnost. Drug drugemu se izpoveva, kaj se nama je dogajalo v preteklih letih, obujala spomine, se smejala, da so nama tekle solze. Pravila mi je, da je poskušala večkrat navezati stik, vendar ni vedela, kako. Da ji je sestra povedala, da me je srečala in da ji je bilo to najlepše darilo za njen rojstni dan (mater, sem trofnil dan za srečat njeno sestro). Po skoraj treh urah, ko je bil čas za oditi domov, mi je postalo jasno, da se je osebnostno razvila v podobno smer, kot sem se sam in da sem takoj začutil tisti konekšn, ki sva ga imela takrat. Kot da je minilo mesec dni, kar sva se nazadnje videla, ne sedemnajast let.

Komaj čakam, da jo Lepoprsa spozna.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v miks | Brez komentarjev »

Freske

Objavil salabajzer dne 25.08.2009

Nimam namena razkladati o freskah, ki so plod mojstrstva npr. Michelangela, ki je bingljal ne vem koliko časa pod stropom Sikstinske kapele in risal svete podobice v raznoraznih položajih, pač pa freskah, ki jih je zmožna narisati vsaka rit, če se njen lastnik ne postavi direkt nad luknjo straniščne školjke. Na pisanje o tem me je navedlo par primerov iz vsakdanjega življenja.

Prideva enkrat z Lepoprso na obisk k frendoma, Cvetotu in Fioni, katera sta investirala v prenovo njunega štuka bajte nekaj sto tisoč ojrotov in iz butaste hiše naredila na moč pametno, praktično vse na tač skrin in daljinec, ni da ni. S široko razprtimi očmi sem spremljal Cvetota po bajti in goltal slino ob silnem stajliš pohištvu, prefinjenih zavesah, dišečem pezdetskem parketu in picajzlastih zaključnih letvah, vsake toliko se je ustavil ob nekem zaslonu in mi demonstriral, kaj vse bajta zna. Manjkal je samo še klavir, ki bi ob plosku izskočil iz kakega skritega predala in začel igrati kakega Chopina ali Rahmaninova ter sekret je imel očitno kotliček, ki ni izpustil vode ob zvoku prdca, ampak se je to počelo old fešn vej, ker sem videl gumbe za izplakovanje vdelane v steno.

No, vsled dolgega ogleda in precej popite pijače me prime scat. Opravičim se gostiteljema in odidem v prej pokazani hram miru in sprostitve. Še fina kromana košara za revije je stala poleg školjke.  V vsej svoji vljudnosti in da ja ne bi kaka kaplja padla mimo (kar bi pametna bajta s kakim piskom prav gotovo javila), dvignem pokrov in se hočem usesti, ko jo zagledam – fresko. Pizda. Nekdo od njiju je pač pozabil spucati sekret za sabo, ko se je usral. Potem sem se znašel v dilemi. Seveda se mi tistega dreka ni pucalo, ampak po drugi strani pa: ziher bosta mislila, da sem bil prostak in da je freska produkt moje kosmate riti. Odveč mi je bilo tudi razlagati, da moja rit riše freske v gotskem slogu, ne v rokoko, kot ena od njunih. Klinac. Prijel sem tisto metlico in zanju spucal sekret tako, kot se spodobi. Hecno mi je to, ker sta oba sicer strašanska picajzla in ostali del bajte je bil v nulo spedenan, onadva pa tudi hodita tako napedenana, da bi človek pomislil, da sploh ne serjeta.

Še en zanimiv primer: pred kar nekaj leti sem prišel prvič na obisk k eni znanki, ki se je na sveže preselila v novo najemniško stanovanje, natančneje garsonjero. Bil sem par minut prezgoden, ker sem pač pripadnik stare šole in raje pridem deset minut prej, kot da zamudim in s tem naredil precejšnji kažin. Pozvonim in kar nekaj časa čakam. Odpre Gertruda vrata in me spusti notri. Na hodničku takoj zavoham: reva je ravno srala, ko sem se nalimal na vrata. Butasto sva se gledala, lahna rdečica ji je oblivala lica, pa ne verjamem, da od naprezanja pred nekaj trenutki. Mene pa tudi, ker mi je bilo nerodno, da sem jo spravil v tak položaj. Končno me povabi naprej in se usedeva. Hvalil sem njeno novo najemniško stanovanjce, kako je svetlo in da zgleda v bistvu večje, kot je v resnici, potem sem občudoval še njeno posteljo s super Dormeo žimnico. Potem pa mi je hotela pokazat še kopalnico. Vstopila sva, vonj njenega ponečedenja je še vedno pošteno odmeval v mojih nosnicah. Prižge luč in oba v sekretu zagledava -uganili ste- fresko. Nesrečna Gertruda. Brž je jela pucati, obema pa je bilo še bolj nerodno, da sem tam.

Ko sva spet sedela na svežem zraku, sem mislil samo še elegantno izreči kaj lepega in si reči na svidenje in izginiti, vendar mi ni bilo dano. Z nesrečno Gertrudo in nekaj njenimi kokami smo se par dni pred tem pogovarjali okoli britja ženskih frač (češpelj, lulik), da kako je to fino. In tedaj je nesrečna Gertruda izjavila, da tega ne počne, saj da nima za koga. Vse so vneto zatrjevale, da če ne za koga drugega, vsaj zase in kaj pa, če uleti z neba kak dedec, ona pa s pričesko zgonjenega omela…

In jebemti, babnica, še dans ne vem, kaj ji je bilo, morda je hotela razbiti mučno ozračje, potegne gate dol, mi pokaže fračo in začne spraševati, kako se mi zdi, da jo je obrila. Šok ob tem sem zelo dobro prikril, nato pa zložil togo držo in faco in začel v slogu Sandija Čolnika z RTV na moč učeno razlagati okoli tega in ji dal nadaljnja priporočila. Ko jo je pospravila, sem končno izcedil iz sebe, kako hitro je čas minil in da moram naprej. Odšel sem in se nikoli več vrnil.

In vse to samo zaradi freske…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v miks | 2 komentarjev »

Dekolteji

Objavil salabajzer dne 21.08.2009

Poletje je zame najlepši letni čas. Toplo je, skakljamo v kratkih hlačah, hodimo na dopust, vse se malce umiri. Poletne noči so zakon, sediš na kaki terasi, vidiš zvezde, pihlja lahna sapica in padajo vesoljske debate. Dekleta se frfotavo oblečejo, dostikrat brez modrca (seveda zase, tako se počutijo ter da jim je udobno) in skakljajo okoli, kažejo lepo zagorele dele telesa in ti vsekakor polepšajo dan.

Posebno poglavje so v mojem lajfu dekolteji. Odkar pomnim, so mi všeč joške. Dostikrat sem spraševal mojo mater, ali me je res dojila celih trinajst mesecev. Najlepši del ženskega telesa poleg oči. Moj problem je, da obojega hkrati ne morem gledati. Sem se pa z leti zverziral, da ni šans, da me porajta lastnica lepega dekolteja, da ji zrem vanj. Ko sem še pred mnogimi leti bil piratski prodajalec kaset, sem imel najnovejše vedno na svoji strani štanta, da se je folk moral sklanjati čez, da je lahko prebral komade z listkov. Koliko dekoltejev, koliko spominov… Na Oktoberfestu sem od poplave dirndlov bil ves zblojen in šele ponoči v hotelu sem lahko osvobodil vso napetost, ki se je nabirala v meni čez dan zaradi Dirndlmädchens.

Včeraj pa se mi je prikazala devica Marija, kar se tega tiče. Peljem se ravno po šihtu še v neko štrcuno in visim na nekem semaforju, ko pride mladenka do križišča in disciplinirano čaka na zeleno. Punca se je naslonila na neki rosfrejasti količek, ki je bil poleg in mi podarila prekrasen pogled v njen dekolte. Lepe mlade joškice brez oklepov modrca so se mi nasmejale nasproti. Z nasmehom sem se odpeljal naprej.

Pridem v štrcuno, nek star Mercator, ki ima še tiste velike špegle pod strop obešene, da prodajalke čekirajo potencialne zmikavte, da jih ne zasrbe lepljivi prsti. Bluzim in si pridem na neki ožini naproti s prekrasno rjavolaso, lepo zagorelo mladenko, ni jih mogla imeti več kot 25. Takoj opazim, da je brez modrca pod tisto lahno oblekico. Nisva se mogla zmeniti, kdo bo koga spustil in se spogledava in se nasmehneva. Čez kako minuto sta se nama pogleda srečala še enkrat. Celo večnost že nisem flirtal. Prav prijetno mi je bilo. Na blagajni pa stojim v vrsti in buljim v tista sikjuriti ogledala, Omenjena pa je ravno stala pri sadju in zelenjavi in se sklonila… Vse sem videl. Že drugič v pol ure. Še lepše prsi. Prav pognala mi je kri po žilah. Z iskrico v očeh sem skorajda odhopsal do avta in si prav naglas pribil muziko in pel in mahal z glavo. Da bi bila sreča še večja, sem mimovozé za dve, tri desetinke sekunde imel vpogled še v en dekolte neke kolesarke, ki se je sklanjala h kolesu in očitno čekirala, če ji pušča guma.  Seveda sem pel še glasneje. Njim na čast mi je doma del mojega telesa zapel staro Kreslinovo: “Skrij me v svojo dlan, svojo mehko dlan, svojo toplo dlan”…

Hecna stvar, teli dekolteji. Kot da ne bi videl morje tega vsak dan po oglasnih panojih, revijah, ko da nisem videl na tisoče pornjakov. Ampak to sploh nima veze. Ne šteje. Niti približno se ne more primerjati. Ukraden pogled v dekolte je z naskokom najlepši, pa čeprav večinoma ne vidiš vsega. Polepša ti dan. To šteje.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v miks | 4 komentarjev »

Kakšn dan…

Objavil salabajzer dne 6.07.2009

So dnevi, k si človk zaželi, da ne bi vstal. In danes je zame definitivno tak dan.

Zjutrej pojem polnovreden zajtrk ter se spokamo z Lepoprso in Prestolonaslednico peljat Njen avto na servis. To bi lahko bil kaj preprost opravek Nje same, vendar je, presenečena nad vprašanjem dan prej, če želi nadomestni avtomobil, nepremišljeno izdahnila usodni “ne”. Zategadelj je to pomenilo pravi logistični podvig. Valda sem moral s svojim avtom za njo tja; pred tem sem v svojem malem avtu moral podreti tretjino zadnje klopi, da sem lahko zbasal vse, za kar je Lepoprsa menila, da bo nujno rabila tekom dneva.

Pridemo na servis, ko začne sprejemnik težiti, da nisva prinesla pravega motornega olja. Ker se imam za dokaj dobrega poznavalca (v fohu 9 let, sprejemnikovega šefa sem pol leta nazaj šolal o motornih oljih), sem z nasršenim grebenom pametoval, da je olje ziher pravo in da ustreza vsem normam, bla, bla, bla, ko pogledam kantico in zgroženo ugotovim, da res ni pravo olje. Debil sem zagrabil vrečko z napačno kantico. S smrtno ranjenim egom sem se obrnil nazaj domov po pravo. Raje ne omenjam sočnosti kletvic, ki sem jih v ranem jutru ognjevito našteval med cijazenjem v jutranji gužvi proti domu. V bolj kilavo tolažbo mi je bilo dejstvo, da sem očitno sprejemalčevega šefa res dobro izšolal in da je znanje uspešno prenesel na podrejenega. V bistvu bi mu moral bit hvaležen.

Končno pridemo na šiht, kerga sm na frišno nastopil sredi prejšnjega tedna. Neponovljivi dam prometno in ene papirje, da mi nekaj zadev uredi in že je odbrzela. Z dopusta prispela direktorica mi je zaželela dobrodošlico (bogu hvala, da imajo gibljiv delovni čas) in uspešno delo v firmi. Še jutranje kave si nisem skuhal spričo slabe vesti ob skorajšnji zamudi. Delal sem kar nekaj ur in pomislil, da zdaj bi si pa končno lahko privoščil kavo. Odidem v priročno mini kuhinjico in pristavim džezvo na šporget, vključim plato in še skočim do delovnega mesta še nekej kalkuliram.

Kar naenkrat slišim, da je vrglo ven varovalko. Z zlo slutnjo odidem v kuhinjo in tam zagledam epski prizor: iz šporgeta se je kadilo ko sto mater in smrdelo je po zažgani plastiki. Budala blesava sem obrnil napačno stikalo in prižgal ta veliko plato na štedilniku, na kateri pa ni bila moja džezva, pač pa plastični kuhalnik tiste zanič kave v čebru na ameriški način. Dno kuhalnika se je dobesedno stopilo in ker se je v njem kuhala direktoričina kava, je prišlo do kratkega stika in s tem odklopa varovalke. Prileti direktorica in debelo gleda.  Od sramu sem želel izhlapeti. Ko polit cucek sem stal in zatrjeval, da bom vse spucal in kupil nov kurčev kavni kuhalnik, kar se je v času, ko to poročam, že zgodilo. Drgnil sem tisti prekleti šporget več kot eno uro in si pomagal z noži, izvijači in podobno kramo, da sem spraskal dol tisto pečeno plastiko. Ampak direktorica: ko je dojela, da ni bilo nič hujšega in videla, kako hlastno, kok kak raper, izuščam izdrekavajoče se besede, je planila v smeh, da so ji solze tekle.  Tudi meni so skoraj, vendar prav gotovo ne od smeha. Še natočila si je kavo in jo celo spila. Zapolseni so se potihem muzali, rekel pa ni noben nič.

Deset minut po tem, ko sem v potu svojega obraza zdrgnil šporget, me kliče Lepoprsa. Da je nekje, ko je lezla v avto, pozabila mapo z mojo prometno in nekaj papirji na strehi avta in se odpeljala. Seveda je vse sfrčalo dol neznanokje in neznanokam. In da bi bila beda še večja, si seveda na novem šihtu nikakor nisem smel privoščiti kakega telefonskega nadiranja, sploh če vzamem v obzir, kaj sem naredil prej. Sam Bog ve, kako sem trpel, ko sem poslušal in se stisnjenimi zobmi na moč kulturno pogovarjal s Fantastično ter ji velel, naj gre po isti poti nazaj in da naj rodi papirje. Vmes se še vščije. Čez eno uro me spet pokliče in vsa vesela naznani, da je našla prometno, vendar da je malo “mokra in usrana”. Hvala kurcu, vsaj to.

Ampak to še ni vse. Popoldan sm šel sam sebi na jetra in in po nakupu ganc novega kavomata vzamem kolo in pičim ven, da si ohladim glavo. Obdelam obe G točki Glavnega mesta (Grad, Golovec, da nau pomote) ter se precej bolje razpoložen furam mimo enga parkplaca. Tam pa porajtam, da se en model s soprogo precej matra parkirat svoj avto. Samaritanec v meni me je zvlekel tja in mu pričnem veselo mahat, da bo revežu lažje. Maham, maham, pride blizu sosednjega avta in spremenim način mahanja, da naj ustavi. On nič. Pelje. Maham ko blesav, on spusti sklopko do konca in BUM v sosednji avto. Skoz misli so mi zadonele besede mojga, od mene precej pametnejšega, mlajšega brata, kako naj ne vtikam nosu tja, kjer nimam kaj iskati. Zato sem jih že dobil po pesi, zdaj pa še tole prekleto sranje. Model odpre vrata in zaslišim lajež njegove soproge: “sej ti je mahal, da ustavi, kaj se boš zdej na njega spravljal, če si budala”. Stal sem in buljil ko tele in čakal, kaj bo. Odpre vrata še ženska in reče, da naj kar grem, da se mi opravičuje. Glumil sem tam še par sekund, potem sem jo pa najprej počsi, potem pa jadrno ucvtl od tam naravnost domov. Tip pa nič.

Grem počasi spat. Da mi je brati misli mojih kolegov na šihtu, ko jutri stopim skoz vrata…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v miks | 2 komentarjev »